Gospa Dragica, radi vozite?
Zelo. Zelo rada peljem, še posebej tega zoeja, ki ima avtomatski menjalnik. Izpit sem naredila dokaj pozno, saj prej nisem imela pogojev, vendar sem takoj začela voziti »na polno«. Res zelo rada vozim.
Ste prostovoljka po duši ali je to prvi prostovoljni projekt, v katerem sodelujete?
Prostovoljka sem bila že v Žalcu pri filantropiji. Izvajali smo različne veščine, imela sem svojo skupino. Tam sem bila šest let. Ko sem prišla na Vransko, sem prostovoljstvo pogrešala, nisem pa imela volje, da bi se vozila v Žalec. Za prostovoljko sem se javila Moniki v Medgeneracijskem društvu Vransko. Ko je prišel Prostofer na Vransko, me je Monika spodbudila, da sem šla na predstavitev. Nisem se toliko veselila vožnje same kot izziva, da bom vozila avto z avtomatskim menjalnikom.
Na Vranskem ste edina ženska v projektu Prostofer. Kako bi opogumili še druge, da se priključijo?
Zase lahko rečem, da imam čas in rada vozim. Rada spoznavam ljudi, starejše in mlajše. Starejši so zelo komunikativni, potrebujejo pomoč. Sama sem radovedna, želim še kaj novega spoznati. Ženskam bi rekla, naj se pridružijo, če imajo čas in izpit. To je sprostitev, hkrati pa spoznaš čudovite, krasne ljudi.
Vozite predvsem ženske ali ni razlik glede spola? Vam moški uporabniki kaj »pametujejo« glede vožnje?
Ne, pametujejo ne, so me pa že osvajali. To mi je bilo v čast (smeh). Večinoma vozim ženske in opazila sem, da se z ženskami več pogovarjamo. Bolj so odprte in tudi bolj korajžne. Ko se dogovorimo, kje naj me počakajo, jih tam ni. Nič hudega.
Kako pa ste se navadili na električni avtomobil z avtomatskim menjalnikom?
Nisem vedela, kako deluje. Sama sebe občudujem, da sem tako korajžna. Na usposabljanju sem peljala od Tabora do Vranskega. Takrat mi je manjkala sklopka. Avto mi je na začetku nagajal, »ni hotel« vžgati in podobne zadeve. Nato sem se navadila oziroma tako dolgo vztrajala, da sem ga spoznala in zdaj ni težav. Z veseljem bi tudi sama imela avtomatika. Je pa električni avto zelo tih, zato moraš biti še posej previden, ker ga ljudje ne slišijo. Sploh v strnjenih naseljih, na prehodih za pešce.
Po čem si boste zapomnili prvo vožnjo kot prostoferka in kam vas je vodila pot?
To si bom pa res zelo dobro zapomnila. Peljala sem v hribe po gozdni cesti, prekriti s travo in listjem. Ko pa sem prišla do hiše, ni bilo prostora, da bi lahko obrnila. Približno 200 m bi se morala peljati vzvratno. To ne bi bila težava, če ne bi bil na eni strani hrib, na drugi pa globina, kot bi gledala v prepad, cesta pa skoraj nevidna. Nisem si upala peljati vzvratno in sem potrebovala pomoč. Raje sem prosila bližnjega domačina za pomoč, kot da bi se komu kaj zgodilo. Naslednjič na dvorišču ni bilo več hlodov in sem lahko obrnila.
Na vožnji verjetno slišite številne zgodbe. Kaj vse vam zaupajo uporabniki?
Največ o bolezni, osamljenosti, da otroci nimajo časa, ker imajo svoje družine, in o ostalih starostnih tegobah. Ženske se bolj odprejo. Ugotovila sem še nekaj zanimivega. Kar nekaj jih je, ki pravijo, da ne morejo hoditi in si pomagajo z berglami. Ko pa se razgovoriva, pozabijo na bergle in gredo kar brez njih po opravkih. Osamljeni ljudje poleg prevoza potrebujejo predvsem družbo, zato vsakemu rečem, naj za vse opravke, ne samo za zdravnika, pokliče Prostoferja, da vsaj za tisto urico na poti pozabi na tegobe.
Prostofer je veliko več kot prostovoljni voznik. Kaj vse nudite vozniki uporabnikom poleg prevoza?
Enkrat sem vozila gospoda, težjega bolnika, ki je sicer imel spremljevalko, a sva ga zelo težko spravili v avto in iz avta. Bil je večji in močnejši od mene, sploh ne vem, kako sem ga dvignila in postavila na noge. Tega res ne bi več počela, ker nisem usposobljena za nudenje prve pomoči. Sicer uporabnikom pomagam izstopiti, v trgovini nalagati stvari v voziček, nesem vrečke v avto in potem doma iz avta.
Kot prostoferka darujete svoj prosti čas, kaj pa vam »daje« Prostofer?
Predvsem zadovoljstvo, da sem nekomu pomagala, in možnost, da urim vozniške spretnosti, saj so razmere na cesti različne. Skratka, ohranjam vozniško kondicijo in spoznavam nove ljudi.
Kaj še želite povedati o projektu, pa vas nisem vprašala.
Res bi apelirala na ljudi, predvsem po hribih, ki nimajo svojega prevoza, naj pokličejo Prostoferja. Peljali jih bomo po opravkih, sami pa si bodo ob tem še popestrili vsakdan. Opogumijo pa se naj tudi tisti, ki imajo čas in izpit, sploh ženske, da se priključijo kot prostovoljci.
Tanja Goropevšek
