Kot smo napovedali v prejšnji številki Občinskega informatorja, nadaljujemo s predstavitvijo prostovoljnih voznikov, ki sodelujejo v projektu Prostofer, h kateremu je Občina Vransko pristopila na začetku lanskega leta. Svoj pogled na projekt in izkušnje nam je tokrat predstavil prostovoljni voznik Štefan Golobič.

Kje ste izvedeli za projekt Prostofer in s čim vas je pritegnil, da ste se odločili sodelovati kot prostovoljec?

Za projekt Prostofer sem izvedel od bivšega župana, gospoda Sušnika. Ker sem upokojenec in imam nekaj prostega časa, ni nič narobe, če naredim kakšno dobro delo. Tako da nisem imun na pomoči potrebne. Pritegnilo me je pa tudi to, da se prevozi opravljajo z električnim vozilom, s katerim prej nisem imel izkušenj.

Ste morali kot prostovoljni voznik opraviti kakšno usposabljanje?

Ko so pripeljali vozilo na Vransko, smo imeli testno vožnjo in krajše teoretično usposabljanje. Osnova je izpit B-kategorije, avtomatskega menjalnika sem vajen, tako da sem med prvimi sedel za volan in brez težav opravil testno vožnjo. Približno tri ure pa je trajal še teoretični del, kjer so nas seznanili, kako naj bi zadeva potekala. Razložili so nam pravila igre, kaj smemo, česa ne smemo, kako odreagirati v primeru določenih problemov. Na srečo pa jih še ni bilo.

Štejete, koliko prevozov ste že opravili?

Ne beležim teh prevozov. Je zelo različno, kolikšna je potreba po prevozih. Ker nas je več prostovoljcev, menim, da nas kličejo po nekem ključu. Pokličejo me enkrat na mesec ali mesec in pol, se je pa že zgodilo tudi dvakrat ali trikrat na mesec. Ampak to je izjema.

Po katerih opravkih najpogosteje vozite uporabnike? Ste že naleteli na kakšen poskus zlorabe?

Pretežno sem vozil po našem okolišu, ko so imeli uporabniki opravke na Vranskem. Daljši vožnji sem imel do bolnišnic v Ljubljani in Slovenj Gradcu. Večinoma gre za obisk pri zdravniku in včasih spotoma še obisk trgovine. Imel sem samo en primer, ki bi se po moji presoji lahko štel za zlorabo, saj ima omenjena oseba izpit in avto. Ta presoja res ni stvar voznikov, sem pa opozoril. V enem primeru pa je uporabnik želel še na opravek izven določene relacije. To sem preveril in so dovolili izjemo. Drugače pa morajo uporabniki pri naročilu prevoza povedati, kaj vse morajo opraviti in kje, da ni dvomov na sami vožnji. Na podlagi njihovega dogovora dobimo vozniki relacijo in določen časovni okvir. Če mi naročijo prevoz do Žalca, ne morem peljati nekoga do Celja.

Kako kot prostovoljec ocenjujete projekt Prostofer? Katere so prednosti in slabosti?

Kot slabost vidim samo eno zadevo – telefon bi moral imeti ves čas pri sebi. Sam pa nisem in ne želim biti suženj telefona. Tu pa nastopi težava. Če ne slišim telefona ali pridem do njega prepozno, lahko pokličem operaterja samo na splošno številko, enako kot uporabniki. Vozniki ne moremo poklicati direktno in se dogovoriti. Ta komunikacija med operaterji in vozniki res ni najboljša. Drugače pa je projekt human. Gledano s stališča, da ljudje potrebujejo prevoz, rad pomagam kot voznik prostovoljec.

Kot sodelujoči v projektu neposredno vidite, kako deluje. Bi na podlagi izkušenj s terena sami uporabili  prevoz, če ne bi imeli vozniškega dovoljenja oz. lastnega prevoza?

Normalno, slej ko prej bomo tudi mi potrebni pomoči. Srčno upam, da še ne kmalu. Če pa bo potrebno in če bo Prostofer takrat še deloval, ga bom vsekakor uporabil.

Tanja Goropevšek