Tokrat sem se moral pripeljati na koncert starih pripovednih pesmi z naslovom Buge waz primi gralva Venus!/Bog vas sprejmi, kraljica Venera! prav na Vransko. Tam sta namreč nastopila umetnika, vokalno inštrumentalni duo Ljobe Jenče (pevka, pripovedovalka, zbirateljica ljudskega izročila in lajna) in Izidorja Erazma Grafenauerja (lutnja in lajna).

Njun nastop v okviru prireditev Zavoda za kulturo, turizem in šport Vransko (zanj direktorica Suzana Felicijan Bratož) je kot projekt podprlo tudi Ministrstvo za kulturo RS v okviru razpisa Kroženje kulturnih projektov 2025) v dvoranici Schwentnerjeve[1] hiše na Vranskem (7. nov. 2025). Pospremila ga je množica, ki se je v ta (hvaležni) prostor komaj strpala. Direktorica S. Felicijan Bratož, ki je pospremila ta koncert, je orisala delo in težnje obeh umetnikov, prav tako pa tudi napovedani repertoar, spored visoke nemške ustvarjalnosti srednjega veka. Ta se je z dvorišč, cerkva in samostanov srednjega veka preselila tudi na slovenska tla, v naš prostor in v tem okviru smo se od uvodne epike na koncu vrnili k naši, slovenski liriki. Velik poudarek njunega nastopa je bila prav slovenska glasbena preteklost: v besedi, glasbi in sliki, z nekaterimi likovnimi prispodobami predstavljenega repertoarja.         

Duo Jenče – Grafenauer je večer začel dovolj prepričljivo, kar malce godčevsko, saj sta prihajajoč od zunaj uvedla svoj večer s spletom (prvega) dela Desetnice Stojaj, le stojaj beli grad; pevka pojoč, lutnjist igrajajoč. Vmes je izvrstna poznavalka tovrstnega gradiva kot raziskovalka in izvajalka še marsikaj pokomentirala. Oba pa sta si venomer izmenjevala svoji vlogi, zdaj eden, zdaj drugi, največ seveda oba skupaj in vmes vzela v roka še (nenapovedano) lajno. Bila je še kakšna recitacija, po uvodni skladbi pa je sledilo zdržema še 16 del: tudi Padovana in Saltarello Giacoma Gorzanisa (za lutnjo solo), tri recitacije, nato pa kar v ataka sklepu še dvoje del in nazadnje še drugi del Desetnice. Umetnika sta na koncu tako tudi odšla s koncertnega prizorišča. Urica in pol njunega dovolj neprisiljenega petja, igre na lutnjo in lajno, pripovedovanja in še kaj, je kar hitro minila. V tem izjemnem naporu zlasti še vodilne pevke L. Jenče je prispevalo svoje navdušeno in številno občinstvo.           

V finalu smo slišali kar nekaj avtorske glasbe minesengerjev in trubadurjev: Oswalda Wolkensteinskega, Ulrika von Lichtensteinskega, Wolframa von Eschenbacha, Waltherja von der Vogelweida in slovensko pesem in muziko tistih davnih časov iz Ribnice, Rezije, Sodražice, Gorenjske, Prekmurja, Štajerske, Dolenjske idr. Krog sta umetnika tako sklenila in med repertoar dveh delov Desetnic iz Ribnice uvrstila neke vrste cvetober tovrstnega vseslovenskega pregleda zanimivih besedil in muzike. Pri tem je L. Jenče nemalokrat s svojo animacijsko vehemenco posegla tudi v avditorij. In tako dosegla, da ji je prisotno občinstvo pripelo marsikateri refren. Ta, tako večkitičen repertoar neke vrste »litanijskih« recitacij in petja, je to tako rekoč terjal. Kar precej sposobnosti pa je v večinoma improvizirani soigri z lutnjo (in lajno) prikazal tudi naš izvrstni lutnjist Grafenauer.     

Večer, tokrat na »podeželju«, od koder omenjeni repertoar večinoma tudi izhaja, pa je tako dokazal sobivanje, sožitje besede in glasbe, tuje in naše tovrstne literature, predvsem pa opozoril na naša in tudi v tujini redno prisotna izvajalca tovrstne prakse. S tovrstnim repertoarjem, ki ga imata verjetno še za cel koš, pa se prav na naši, slovenski (glasbeni) sceni pojavljata premalo. Posamični in zaključeni deli, zdaj ločeni, zdaj združeni vsak zase in združeni, komparativno dokazujejo diskurz Slovenice v tem in tovrstnem evropskem kontekstu. Zagotovo pa sodi v nematerialno kulturno in še posebej besedno in glasbeno umetnost Slovencev od pamtiveka. 

Dr. Franc Križnar