Na Krim vodijo številne označene poti iz različnih izhodišč. Izbrali smo pot iz Preserij, a je zaradi večdnevnega deževja načrt nekako "obvisel v zraku". Z avtobusom smo se odpeljali proti Podpeči in do parkirišča pod Sv. Ano nad Preserjem. Krim, ki ga je znani pisec vodnikov in prvi slovenski učitelj smučanja Rudolf Badjura imenoval tudi "ljubljanski Olimp", je 1107 m visoka gora, ki se dviguje južno od Ljubljanskega barja. Oblak, t. i. "kapa", okrog vrha napoveduje slabo vreme za okoliške kraje, zato je Krim dobil tudi vzdevek "ljubljanski vremenski prerok".  Čeprav je vrh viden daleč naokrog, ga v sobotnem jutru 2. marca nismo uzrli. A smo se vseeno pogumno podali na pot, saj so bile manjše plohe napovedane šele za popoldne. Po slabi uri hoje so nas v zaselku Planinca, kjer smo si pri cerkvici sv. Tomaža privoščili krajši počitek, pozdravile prve dežne kaplje, a le toliko, da smo iz nahrbtnika zvlekli vetrovke in pelerine ter zaščitili nahrbtnike. Po nekaj korakih je rosenje ponehalo, do našega cilja v koči na Krimu so nas obsijali tudi prvi sončni žarki. Okrog 12.30 smo se vsi zbrali za mizami v topli koči, kjer smo se v poldrugi uri prepustili sproščenemu klepetu in razvajanju brbončic s pestro izbiro okusno pripravljene hrane. V dolino smo se spustili čez Kramarco v Strahomer. Vmes nas je ponovno za nekaj minut pozdravil rahel dež, a med vračanjem proti domu so se oblaki nad Krimom razkadili in nam vsaj na koncu ture omogočili pogled nanj.

Suzana Felicijan Bratož