Vranski planinci se že tradicionalno radi podamo na Martinove pohode po Sloveniji. Ker nas korak le redko zanese v Belo krajino, smo se letos pridružili 15. Martinovemu pohodu po obronkih Semiča, ki ga je organiziralo Planinsko društvo Semič. 

Na ploščadi pred kulturnim centrom v Semiču je bilo že zgodaj zjutraj živahno. Polno pohodnikov, nasmejanih obrazov in pričakovanja, ki ga je še podžgala semiška godba na pihala s poskočnimi takti. Ko je županja Polona Kambič vsem zaželela srečno pot, se je množica počasi premaknila proti začetku 19-kilometrske krožne poti.

Koraki so nas vodili skozi kraško pokrajino, kjer so se bele breze nežno pozibavale v vetru, ob poti pa so se vrstile samotne kapelice, cerkve in zidanice. Vsak postanek je bil priložnost za klepet, za izmenjavo vtisov in za občudovanje naravnih biserov – med njimi izvira reke Krupe, ki je s svojo zeleno-modro barvo očaral prav vsakega pohodnika. V naselju Črešnjevec nas je na Domačiji Škof – Šrajf navdušila muzejska zbirka partizanske bolnišnice Topolovec, kjer je od 15. septembra 1944 do 27. aprila 1945 delovala slovenska vojaška partizanska evakuacijska bolnišnica z ilegalnim imenom postojanka Topolovec. 

Med druženjem je bilo prijetno pokramljati z Damjanom Debevcem, skrbnikom Cankarjeve spominske hiše na Vrhniki, ki se je pohoda udeležil v vlogi Ivana Cankarja. Njegova prisotnost je dodala zgodovinski pridih in spomnila na čase, ko je slovenski pisatelj sam hodil po teh krajih.

Ko smo se v popoldanskih urah vrnili na izhodiščno točko, je bilo tam spet živahno. V Semiču je namreč v teh dneh potekal pester program prireditev pod naslovom Martinovo in praznovanje jeseni, ki je tudi ena osrednjih in najstarejših prireditev v Beli krajini. Ker vsega v enem dnevu nismo mogli doživeti in ker nam je predsednik semiškega planinskega društva nanizal še številne druge zanimive planinske točke, se bomo v deželo med Kolpo, Gorjanci in Kočevskim rogom zagotovo še vrnili.

Besedilo: Suzana Felicijan Bratož

Fotografije: Janko Vranič