O tem, da psi z nami komunicirajo na drugačen način kot mi ljudje med sabo, smo že pisali. Psi za komunikacijo z okolico uporabljajo miritvene signale. Preko njih nam želijo sporočiti, da potrebujejo svoj mir oziroma umik iz stresne situacije ali pa z njihovo pomočjo  enostavno le sproščajo napetost oziroma povišano raven stresa, ki se jim je v določeni situaciji nakopičila. Miritveni signali se kažejo na več načinov, eni izmed najpogostejših so zehanje, stresanje, obračanje pogleda stran, oblizovanje, mahanje z repom, dvig tace in podobno.

Pri psih, katerih skrbniki ne prepoznajo potreb in miritvenih signalov ali pa jih celo zatirajo oziroma kaznujejo, se pogosto stopnjuje vrsta nezaželenih vedenj. Tisti skrbniki, ki nimajo ustreznega znanja, se odločijo za najslabšo možno potezo, to je izolacija psa od okolice. S tem psa kaznujejo in pahnejo v še večjo stisko.

Pes od življenja na verigi ali stalnega zapiranja v boks nima popolnoma nič. Kar pa je najbolj ironično pri vsej situaciji, je to, da tudi skrbniki od takega psa nimajo nobene »koristi«. V kolikor se ne nameravate ukvarjati  s svojim psom, je najbolj smiselno razmisliti o oddaji. Sebično je zadrževati psa tam, kjer bo nesrečno živel še mnogo let, ko pa bi lahko imel nekje drugje pred sabo veliko lepšo prihodnost.  

Najbolj bistveni so za zdravega srečnega psa njegovi nagoni. Psi, ki imajo neizživete nagone, postanejo zafrustrirani, kar se kaže kot vrsta nezaželenih vedenj, kot so uhajanje od doma, neprestano lajanje, cviljenje, skakanje, uničevanje predmetov, grizenje in podobno. 

Pes, ki nima možnosti rednih sprehodov, igre, ustrezne socializacije, bo svojo odvečno energijo slej kot prej usmeril drugam, za kar pa je kasneje najpogosteje kaznovan. Znanstveno dokazano je, da s kaznovanjem nikoli ne dobimo tako dobrih rezultatov v vedenju posameznika kot z uporabo pozitivne motivacije oz. z nagrajevanjem. Dober primer smo ljudje, ki hodimo v službo zaradi plačila, ki nam je glavna motivacija. Lahko bi delali v podjetju, kjer bi nas ustrahovali, vendar bi bil končen produkt zagotovo vprašljive kakovosti, saj bi se slej kot prej zlomili pod pritiski. Podjetje s takim načinom vodenja je obsojeno na propad. 

Namesto kaznovanja psa z različnimi odtegljaji, kot je zapiranje v boks, pomanjkanje sprehodov ali celo uporaba sile, usmerite svojo energijo v konstruktivno iskanje rešitev. 

Dober primer je uporaba priboljškov, ki so vam lahko v veliko pomoč pri odpravi nezaželenih vedenj. Uporaba nagrade za dosego dobrih rezultatov ne temelji zgolj na priboljških, za psa je lahko nagrada tudi pohvala, igra ali celo možnost umika. Vendar je potrebno vedeti, da če ste preblizu stresorjem, pes nagrade, kot je npr. priboljšek, ne bo sprejel! Tudi vi najverjetneje ne bi sprejeli čokolade, medtem ko bi vas nekdo držal iz najvišjega nadstropja stolpnice. Takrat bi vam bilo najbolj bistveno, kako preživeti, mar ne?

Enako reakcijo doživlja pes, ki se znajde v stresni situaciji, kot je na primer srečevanje z drugimi psi na sprehodu. Različni psi odreagirajo na različne načine. Najpogosteje se ravno prestrašeni psi z zaganjanjem in napadom delajo »velike« in neustrašne, v upanju, da bodo pregnali sovražnika. Naša naloga je, da psa pri tem ne kaznujemo ali ga na silo vlečemo stran, temveč poskusimo najti pot k umiku iz stresne situacije. Če dobro poznamo svojega psa in smo med sprehodom pozorni na dogajanje v okolici in približevanje drugega psa, lahko situacijo izkoristimo kot krasen trening učenja pravega vedenja pri srečevanju drugih psov. To storimo tako, da psu, še preden prične kazati opozorilne znake, preusmerimo pozornost s pomočjo priboljškov. Lahko pa ga zaposlimo in mu preprosto skrijemo nekaj priboljškov v travo in se elegantno izognemo morebitnim težavam.

Nekateri psi imajo izrazit lovski nagon, zato so v primeru, da končajo priklenjeni na verigo ali zaprti v boksu, najhuje kaznovani. Psom je zelo pomembna plenska igra. Psi igrače, žogice in podobne predmete dojemajo kot plen, zato vam ga po navadi ne prepustijo zlahka. Če želimo psa naučiti, da nam preda svoj plen, ga moramo zamenjati za nekaj boljšega, torej priboljšek.  

Pes, ki je večino časa priklenjen na verigi in nima možnosti izživeti svojih nagonov, kot je nagon po iskanju, torej vohanju, bo kmalu razvil vrsto nezaželenih vedenj. Še enkrat opozarjamo vse lastnike psov, ki jim ne zmorejo nuditi ustrezne zaposlitve in sprehodov, da nas lahko kadar koli kontaktirajo in potrudili se bomo najti rešitev, ki bo v korist vsem. Prizori psov, priklenjenih na verigo in zaprtih v boksih oz. za ograjo dvorišča, brez rednih sprehodov, so nekaj, česar si v naši okolici ne želi gledati nihče. Poskrbite za svoje pse. Kdo bo, če ne vi?

Zavod Muri