Začetki segajo 33 let nazaj, ko sva se z možem vrnila iz Nemčije, kjer sva delala deset let. Mož je želel obrt, o njej je sanjal že kot otrok oz. mlad fant. S tem namenom je varčeval, kupoval stroje in pred 33 leti  smo odprli ključavničarsko delavnico.

Po toliko letih so delavniški začetki prerasli v povsem nove dimenzije.

Za nadgradnjo je absolutno pripomogla samostojna Slovenija. Južni trg se je zaprl. Ključavničarska dela so se za večja podjetja, kot sta SIP in Gorenje, zmanjšala z zapiranjem tržišča in razmišljali smo, kako naprej. Med drugim smo se ukvarjali tudi z gostinstvom in porodila se je ideja, da za to dejavnost potrebuješ šotore in streho. Tako smo začeli s to dejavnostjo, res pa danes ponujamo mnogo več.

V daljšem imenu družbe je še vedno navedeno gostinstvo.

Lokal še vedno obratuje, vendar ga oddajamo v najem.

Začeli ste z uvozom in zastopstvom nemškega podjetja. Kako je danes, koliko podjetij zastopate po petindvajsetih letih?

Še vedno uradno zastopamo samo nemško podjetje Eschenbach. Sedaj smo tudi že družinsko povezani. Odkar je prosta trgovina in ni carine, lahko ponudimo še druge proizvajalce šotorov in opreme.

Vas zastopstvo Eschenbacha z ničimer ne omejuje?

Nas ne omejuje ničesar. Pazimo, da smo prepričani v firmo, ki jo zastopamo, da ima res kvalitetno, seveda pa posledično tudi dražjo opremo. Kvaliteta je ves čas naše vodilo. Kdor pa tega ne more kupiti, se prilagodimo, najdemo cenejše variante pri drugih dobaviteljih. Govorim o prodaji šotorov.

Še vedno pa večinski delež glede na segmente ponudbe pripada najemu.

Tako je, če gledamo strukturo prodaje po segmentih ponudbe, dosega najem preko petdeset odstotkov, prodaja tretjino, proizvodnja pa petnajst odstotkov.

Če se omejiva na prireditvene šotore, kakšno je razmerje med najemom šotora in najemom šotora z VIP-opremo?

Najem šotora še vedno predstavlja 70 %, okoli 30 % pa najem šotora z VIP-opremo. To so razna praznovanja podjetij, poroke.

V decembru ste v Čepljah odprli nove skladiščne prostore. Kako dolgo bodo zadoščali glede na rast podjetja in glede na to, da je najem še vedno vaš paradni konj?

Zaloga šotorov je res izjemno narastla. Presenetljivo. Skladiščimo tu na Vranskem. Je pa eden večjih uspehov firme Petre ta, da te šotore sami obnavljamo. Izdelujemo ponjave, okna, prozorne strehe. To je nadgradnja osnovne dejavnosti. S tem samo povečujemo zaposlitev. Na programu proizvodnje delajo trije, štirje delavci. Proizvodnja se še vedno povečuje za interno dejavnost. Veliko pa delamo tudi za druge firme, kmete, npr. za pokrivanje silosov, zapiranje hlevov, kar je zanimiva panoga, izdelovanje panojev, oblačimo prikolice tovornjakov, popravljamo vikend šotore, nadstreške na morju …

Vse več podjetij se odloča za poslovanje v šotorih, ne gradijo več objektov. Čemu pripisujete ta trend in kako je z življenjsko dobo šotorov?

Hvaležni smo lahko, da se ta branža razvija, kot se, da so skladiščni šotori zelo uporabni. Sama proizvodnja v šotoru, brez gradbenega dovoljenja, ni dovoljena. Šotor je lahko skladišče, ne sme biti proizvodni obrat. Za to je potrebno nekaj dodati, dograditi, kot smo naredili mi s tem objektom in tako pridobili dovoljenje za poslovanje. Za začetnike je šotor vsekakor prednost. Najamejo ga za leto, dve, da vidijo, kako se bo dejavnost razvijala. Potem ga vrnejo ali odkupijo in se začnejo pripravljati na dolgoročno poslovanje z gradbenim dovoljenjem in vsemi papirji. Najnovejše pri nas je ravno to, da smo se specializirali tudi na tem področju, da lahko podjetnikom začetnikom pomagamo pri začetkih, svetujemo, kako legalizirati šotor in dobiti gradbeno dovoljenje. Z začetkom v šotoru pridobijo ogromno časa in poslovanje teče, medtem ko urejajo papirje za gradbeno dovoljenje. 

V katero smer še želite širiti podjetje? Kje se vidite v prihodnosti?

Kot lastniki firme imamo absolutno veliko željo, da ohranjamo osnovno, začetno idejo. To je najem prireditvenih šotorov. Čeprav je to še vedno največji segment, ga dohitevata najem skladiščnih šotorov ter prodaja skladiščnih šotorov in hal. Zelo veliko možnosti vidimo tudi v najemu in prodaji takih in drugačnih hal. Tudi že jeklenih, ne samo aluminijastih. To bo počasi doseglo segment najema. Naslednja točka je tujina. Avstrija nam super uspeva, čeprav cene niso takšne, kot se govori. Slovenci natolcujemo, da so cene v tujini boljše. So le bolj natančni in pedantni, zato v tujini lažje delaš. Tujina ponuja še veliko možnosti.

Sejmi ali prireditve?

Prireditve, se pa sproti prilagajamo. Avstrija se npr. odpira na področju VIP-a –  poroke, predstavitve firm. To pa dosega pri njih višje cene. Sedaj smo delali sredi Gradca novoletno rajanje. Vse je potekalo v našem šotoru in je bilo res lepo.

Ali s širjenjem dejavnosti v tujino razmišljate tudi o kakšni podružnici ali boste vse poslovanje vodili iz baze? Razdalje znajo biti velike.

Za krog 200-250 km je poslovanje še rentabilno. Če se pokaže veliko možnosti izven tega kroga, potem absolutno razmišljamo o tej možnosti. Zaenkrat skrbimo za to, da ohranimo sedanji nivo. Ne želimo preveč tvegati. Druga zadeva, ki jo je potrebno omeniti, je problem delovne sile. Delavcev ni. Iščemo jih vedno znova, a jih ni. To je delo na terenu, ko dežuje, sneži ali piha veter, burja. Šotor je treba postaviti ne glede na vse našteto. Delo ni enostavno, zato ne dobimo delavcev. Problem je res samo v delovni sili.

Ste pa na tiskovni konferenci ob 25-letnici delavce zelo pohvalili, izrekli veliko pozitivnih besed, kar pa v današnjih časih od delodajalcev tudi redko slišimo.

Res imamo srečo, da imamo ljudi, ki z nami vlečejo voz že petnajst, nekateri celo dvajset let. Novih, ki bi imeli interes ostati tako dolgo, ne dobimo. Delo je enostavno pretežko.

Koliko imate redno zaposlenih?

Med petindvajset in trideset ljudi.

Na območju Vranskega ste eden večjih zaposlovalcev.

Ja, nedolgo nazaj sem dobila podatke, da je res tako.

Kolikšen pa je delež Vranšanov?

Štiri, pet delavcev je z Vranskega. Sedaj se bo zaposlil en fant, ki je pri nas delal že kot študent. Lahko bi jih bilo več, potrebe in možnosti so.

V razširjeno družino zaposlenih, če se izrazim nekoliko metaforično, uvrščate tudi vse kooperante oz. podizvajalce. Koliko vas je z njimi in s katerimi branžami sodelujete?

Skupaj nas je okoli sto. Imamo res veliko podizvajalcev. Na prvem mestu so podjetja, ki se ukvarjajo z montažo. Z eno takih resnih firm sodelujemo že preko deset let. Na razpolago imajo deset monterjev. Tako kot nam se tudi njim povečuje promet. Veliko srečo smo imeli tudi z mladim, uspešnim podjetnikom iz Zgornje Savinjske doline, ki se je prijavil predlani. Na voljo ima pet do osem delavcev. Je zelo resen in zagnan za delo. Na področju montaže sodelujemo še s tremi, štirimi firmami z dva do pet zaposlenimi. Potem pa so tu še vse ostale službe.

Po 25 letih ste se odločili še za eno novost. Zaposlili ste izvršnega direktorja. Kako ste se odločili za ta korak, saj ste vsa leta za posel skrbeli sami?

Iskreno, hči Ane Mari je g. Roka Aljaža poznala že prej. Že nekaj časa sta se dogovarjala za sodelovanje. Bila sem skeptična, ker mi je to enostavno pomenilo kader na višjem nivoju. Včasih skromnost res ni dobra. Sedaj vidimo, da ima gospod druge menedžerske izkušnje, zelo se je vpel in živi z našo firmo. Delo ga zanima in je vesel, da je pri nas.

Odločate o poslih skupaj?

Tako je, sedaj še odločamo skupaj. Sem še le polno pooblaščena direktorica. Po januarju, februarju bo treba resno razmisliti o predaji poslov, da bo lahko mlada generacija sama odločala, v katero smer se bo podala. Res imajo zanimive ideje, so pa posledično tudi tveganja večja. Če se podajaš v milijonske posle, potem je tudi riziko milijonski.

Še vedno boste prisotni kot lastniki.

Seveda. Kot lastnik si želiš, da se ne bi kaj spremenilo.

Promet že nekaj let poteka v milijonskih zneskih, zadnji dve leti tudi čisti prihodek od prodaje dosega milijon evrov? V kaj vlagate ta sredstva?

Vse vlagamo nazaj v podjetje, v razvoj.

Kako je s konkurenco?

Že od začetka je konkurenca zelo velika. Bili smo zelo skromni, napredovali smo počasi in zanesljivo. Nismo imeli nobenih večjih pretresov. Konkurenca, ki je bila lojalna, je imela vmes že prisilno poravnavo, kar jih je po eni strani degradiralo, če lahko tako rečem, po drugi strani pa so prihranili do tri milijone evrov, ker jim ni bilo treba plačati upnikov. To je bil zanje plus, saj so si dobro opomogli. Še vedno so naša konkurenca, vendar lojalna konkurenca. Še več pa je nelojalne, ko imajo po en šotor na tovornjaku, spustijo ceno za polovico, postavijo ga gasilci, ponudniku pa ostane tisoč evrov v žepu, ker nima nobenih stroškov. Te nelojalne konkurence je res ogromno. Takih, ki imajo enega do štiri šotore, lahko takoj naštejem deset. Vsak dela na svojem vrtu. Mi pač delamo projekte, ki so za nas še rentabilni. In to je velik napor.

Če se dotakneva zadeve konkretno, npr. najema šotora za prireditev. Koliko časa traja od podpisa pogodbe do postavitve šotora?

Različno. Šotori so vedno na zalogi. Lahko se dogovorimo še v istem dnevu. Se zgodi, da se poslabša vreme, ni toliko ljudi, kot so načrtovali, pokličejo, da potrebujejo šotor, sto, petsto stolov. Vse to je možno realizirati takoj.

Kakšni so posegi v prostor?

Šotor se na tleh zloži, noge se zabijejo v tla, nato se dviguje in veže skupaj. V tla je potrebno zvrtati luknje, ki navadno ostanejo in se uporabijo naslednjič. Zatesnijo se s primernimi čepi.

Koliko imate stalnih odjemalcev?

Veliko, evidentiranih imamo pet tisoč strank. Od tega letno opravimo preko tisoč projektov. Vsak se vrne vsaj enkrat. Naj omenim Krko, ki je ena večjih strank. Imajo tri, štiri prireditve letno, kot so odprtje novih prostorov, srečanje delavcev in podobno. Te prireditve delajo že leta, mi pa z njimi.

Koliko let vnaprej imate podpisane pogodbe?

Večinoma sproti ali leto vnaprej. Sicer je nekaj projektov, za katere so pogodbe podpisane tri, štiri leta vnaprej, kot npr. pust v Markovcih, ki ga delamo že več let. Za večino projektov pa se dogovarjamo sproti. Moram pa na tem mestu omeniti nekaj drugega. V času krize smo v dogovoru s kolektivom stalnim strankam pomagali tako, da smo cene znižali v zameno za sponzorstvo. Kljub temu da smo vedeli, da se stroški ne bodo pokrili, smo bili pripravljeni postaviti šotor, samo da prireditev ni propadla. Iskreno moram poudariti, da bi marsikatera prireditev propadla, če ne bi bili kot sponzorji toliko pripravljeni sofinancirati. Če bi seštela vse te številke, bi videli, da smo res veliko sponzorirali oz. bili dobrodelni. Ta poteza se je obrestovala organizatorjem, nam pa tudi.

Tek na dolge proge. Enkrat se vrne.

Absolutno. S tem raste ime. Tu Petre, tam Petre. To se je izkazalo za dobro strategijo.

Imate kakšno slabo izkušnjo? Nedavno smo slišali o udoru strehe na drsališču v Novem mestu.

Hvala bogu, ne. To je naša ljuba Slovenija, ko vsi iščejo samo najnižje cene. Če sneži, ko postavimo šotor, fantje sami dežurajo in očistijo streho. Lani smo streho za drsališče v Novem mestu postavili mi in fantje so jo šli dvakrat očistit, da se ni udrla. Letošnji postavljavci tega niso storili in zgodilo se je, kar se je. Kje je sedaj inšpekcija? Tistemu, ki je to postavil, bi prepovedala, da to še dela. Veste, kakšna sreča, da se ni nikomur nič zgodilo! Marsikaj se lahko zgodi, a če bdimo nad projekti, lahko nesreče preprečimo. Sinoči (pogovor je potekal dan po nočnem neurju, op. a.) je šla naša ekipa v Brežice popravljat šotore, v katerih so begunci, ker je tako pihalo, da jih je bilo potrebno ponovno pričvrstiti.

Kako vidite prihodnost, kakšni časi se obetajo mladim glede na obstoječo slovensko politiko in gospodarstvo?

Kdor je ambiciozen in priden, lahko uspe tudi v Sloveniji. Res pa je, da brez dela ne gre. V Sloveniji je ogromno možnosti. Ljudje bi pač radi delali samo tisto, kar bi radi. Sama nikoli nisem mislila, da bomo postavljali šotore. Meni bi bilo ljubše, če bi prodajali zlato. Osebno sem sanjala o prodaji kozmetike, sem jo tudi že prodajala. Imela sem zastopstvo. Ker je mož bolj rokodelec, ga je vleklo v to dejavnost in sem se mu prilagodila. Možnosti je v Sloveniji še vedno ogromno.

Podjetij, v katerih ste dokazali, da se da uspeti tudi na pošten način, pa tudi.

Nekdo ti mora dati možnost, moraš pa tudi sam nekaj vložiti, ne samo čakati na uspeh. Če bi k nam sedaj prišel strojni inženir z idejo in znanjem, ga takoj zaposlimo. Ne more pa pričakovati, da ga bom sama učila, če sem v pokoju. On me mora prepričati s svojo idejo, ne samo čakati na telefon za tisoč, računalnik za dva tisoč evrov in lepo pisarno. To ne gre.

Podjetje imate verjetno v mislih štiriindvajset ur na dan. Se znate odklopiti v prostem času ali je tudi ta prežet z mislimi na posel?

Ja, pri meni je tako. Idej imam še vedno zelo veliko. Pa dober instinkt. Imam še želje in seveda to srečo, da imamo kader, ki to izpelje. Če bom lahko odklopila, bom jeseni, ko se vrača Ane Mari s porodniškega dopusta. V podjetje sem res vpeta, ker sem tak človek. Ne vidim samo šotorov, res vidim vse. Imam ideje, ki jih je možno realizirati. Takoj dam ideje. Če jih kdo realizira, proda, mu takoj damo plačilo.

Kako si polnite baterije?

Čisto enostavno, ko grem skozi podjetje in vidim fante, da so dobre volje, da so zadovoljni. Ko vidim,  da so stvari urejene, se mi zdi, da še sama kljub letom kar vzletim. Pa še nekaj. Zelo sem hvaležna, za vsako stvar, za vsakega delavca posebej. Če je zadovoljen, sem jaz hvaležna. To je velik plus. Pa poštenost. Nimam rada tistih, ki vse vlečejo samo k sebi. Tega ne delam. Znam deliti. Dobro in tudi slabo.

Če se proti koncu najinega pogovora dotakneva nekoliko bolj osebne zgodbe. Hči je na tiskovni konferenci povedalo zgodbo iz otroštva, ko je bila pogosto del ekipe na terenu ali vas je čakala pri sosedih. Boste to nadoknadili pri vnuku?

Zelo sem ponosna na Ane Mari, ker ne razmišlja samo podjetniško, ampak tudi družinsko. Poudarja, da bo imela še več otrok. Stala ji bom ob strani, sem še vitalna in ji bom pomagala. Zelo bom vesela, če mi bo zaupala vnuka v varstvo. Kljub temu da je v porodniški, ves čas dela. Sedaj pripravlja drugi poročni sejem. Meni pa tudi ne bo zmanjkalo dela. Če ne bom več vpeta tu, bom pa doma.

Bi šli še enkrat po isti poti?

Po čisto nič drugačni. Moram pa poudariti, da brez avtoritativne in močne podpore moža ne bi šlo. Avtoriteta mora biti. Sama je nimam, sem, kakršna sem. Mož ima skrb nad vsem, stoji trdno na tleh. Jaz sem bolj diplomat, saj če bi vedno čakala na njegovo odločitev, tudi marsičesa ne bi bilo. Se dopolnjujeva in sva uspešna kot celota.  

Tanja Goropevšek