Zgodilo se je nekaj dni nazaj, ko sem se vračala iz službe. Večkrat se odločim za bližnjico čez hrib, ker je pot iz Zgornje Savinjske doline proti naši občini zelo lepa in ker je zelenje tisto, ki me pomirja, ko se vračam domov. Vendar sem ugotovila, da vse skupaj ni nič vredno, saj me je dejstvo, da je na naši strani cesta bolj "sama jama" kot pa cesta, pač ujezilo. Dejstvo je tudi, da sem ponavadi dobre volje, ko se vračam iz službe in le redko slabe. Odločila sem se takole: bolje "sama jama" do naše občine, kot pa da poti do naše občine sploh ni. In kaj se je zgodilo? No, srečala sem lepo mlado srnico in nekaj miši!

Zato ta pot do mojega doma nikoli ni enaka, je pa res "sama jama".