V domu sem več starejših, ki so že nepokretni ali zelo bolni, vprašala, če so si v mladosti mislili, da bodo kdaj stari. Zanimivo, odgovor večine je bil – ne. Starost. Ena redkih stalnic v življenju (skoraj vsi jo bomo dočakali), pa v mladosti o njej ne razmišljamo. Seveda vsi vemo, da bomo nekoč stari, vendar to odrivamo v čas »nekoč«, »ne še kmalu«, »v daljni prihodnosti«. Ob vprašanju starejšim, kaj bi bilo drugače, če bi že v mladosti razmišljali o starosti, dobim večinoma odgovore v smeri: »Ne bi se toliko obremenjeval/-a z malenkostmi. Naredil/-a bi drugače, kot mi je zapovedal oče. Bolj bi se imel/-a luštno v življenju ...«

Vsi odgovori so v smeri: Deloval/-a bi drugače.         

V ušesih mi že dalj časa odzvanja stavek iz filma Troja: »Bogovi nam zavidajo smrtnost.« Več let tega stavka nisem razumela. Kako bi nam lahko Bogovi zavidali smrtnost? Kaj ne bi bilo lepo, če bi večno živeli? Po težji lastni življenjski izkušnji pa sem dojela. Kakšni bi šele bili ljudje, če bi bili nesmrtni? Že tako imamo (vsi) vzgibe, ki nas napeljujejo k pohlepu, egoizmu in pretiranim družbenim prilagoditvam. Če bi resnično bili nesmrtni, bi bil pekel na zemlji. Naša nesmrtnost bi nam prinesla še več vojn – za oblast, denar in slavo.

Starost in smrt sta nam lahko dober opomnik. Predvsem v tem, da razmišljamo, kako bi radi živeli, že v mladosti. Ker na koncu, ob izteku življenja, smo sami sebi največji sodnik. In takrat sosedovo mnenje in sodba nista več pomembna. Takrat nam tudi ni več pomembno, kako »lepo fasado« na hiši smo imeli.

In ko pride starost … Najlažje je reči in najtežje storiti. Sprejeti je treba omejitve, ki jih prinaša. Potrebno je sprejeti, da je na vrsti zima življenja, ko narava začne mirovati. Ob tem pa si lahko zagotovimo kolikor toliko prijetno zimo. Čeprav ima za veliko ljudi Dom starejših še vedno negativen predznak, je v domu veliko takšnih ljudi, ki jim je tukaj prav lepo. Povedo, da niso tako osamljeni kot doma, da so zagotovljene aktivnosti, ki so jim pri nas všeč, in da je za njih poskrbljeno (ni jim potrebno kuhati, zdravstveno so preskrbljeni, na varnem in toplem  so).

Starost, kronično bolezen ali invalidnost  pa si lahko olajšamo tudi s storitvijo pomoči na domu. Trenutno je cena storitve za občini Vransko in Tabor resnično ugodna, saj za uporabnika znaša 4,31 evra/uro. Ob tem bi poudarila, da lahko naše oskrbovalke pridejo tudi za krajšo časovno enoto od 1 ure – npr. za pol ure ali 20 minut. Socialna oskrba na domu tako lahko uporabniku zagotavlja: pomoč pri oblačenju/slačenju, umivanju, hranjenju, zagotavljanju osnovnih življenjskih potreb, prinašanje enega pripravljenega obroka hrane, nabavo živil in pripravo obroka hrane, osnovno čiščenje bivalnega in spalnega prostora. Oskrbovalka pa lahko tudi spremlja uporabnika pri opravljanju nujnih obveznosti (npr. ga pelje na zdravniški pregled). 

Za zadnje vrstice bi dodala misel dr. Jožeta Ramovša: »Čar in bogastvo starega človeka ni to, kar dela, temveč to, kar je in kakšen je. Dajmo razvijati medgeneracijsko sožitje.« Mladi se lahko veliko naučimo od starejših, tudi od nepokretnih. Prisluhniti jim je potrebno, s srcem. Ob njih se lahko  ustavimo, umirimo v vrvežu življenja, tudi če samo za deset minut. Ob tem pa bomo naredili tudi za njih, ne samo zase, nekaj dobrega, saj jim bomo s svojo prisotnostjo polepšali dan, s temeljitim poslušanjem pa pridobili marsikatero modrost.

Za vse informacije glede domskega varstva ali storitve pomoči na domu sem Vam na voljo na telefonski številki 03/703-42-32 ali e-naslovu socialna.delavka@nasdom-vransko.com

 Maja Štiglic, socialna delavka Zavoda sv. Rafaela Vransko