Tatjana se je rodila v Vitanju. Zase pravi, da je Pohorka, saj sta starša iz Skomarja in iz Ljubnice. Ljubezen jo je pripeljala na Frankolovo. S partnerjem sta dobrih 10 let živela v graščini na Frankolovem, nato sta si ustvarila nov, topel dom v Lipi pri Frankolovem. 

Tatjana Ravnjak je po izobrazbi kuharica. V svojem poklicu je v gostilni Turist na Frankolovem preživela kar 13 let, nato je 22 let delala na Osnovni šoli Glazija v Celju, kjer je bila najprej kuharica, kmalu pa je postala vodja kuhinje. Svoje delo je vestno in marljivo opravljala, vse dokler ni resno zbolela za klopnim meningitisom. Čeprav si nikoli v življenju ni mislila, da se bo invalidsko upokojila, se ji je pred sedmimi leti zgodilo prav to. Sprva je bolezen sprejela zelo težko, vendar jo je prav ta izkušnja naredila še močnejšo. Z veliko volje in trme je bolezen uspešno premagala. 

Trudila pa se ni le zase. Trudila se je za svojega moža, ki ji še vedno stoji ob strani. Veliko opore in ljubezni ji dajeta tudi njena sinova, ki sta danes že odrasla. Starejši z družino živi doma, mlajši pa si je družino ustvaril nedaleč stran, na Stranicah. Tatjanina največja sreča, ki ji vedno ogreje srce, pa so njeni trije vnuki. 

Zelo dejavna je tudi v kraju oziroma v občini Vojnik. Pred 6 leti se je včlanila v Društvo upokojencev Vojnik, predvsem z namenom, da bi se lahko družila in pomagala pomoči potrebnim. V društvu je postala organizatorka izletov, druženj in zabav. Ker ima veliko pozitivne energije, ji to še danes zelo dobro uspeva. 

Je tudi predsednica Socialne komisije Društva upokojencev Vojnik, članica upravnega odbora Diabetiki Celje, članica Društva invalidov Celje, Društva cerebralne paralize Sonček Celje in poverjenica KORK Frankolovo. Že vrsto let kot prostovoljka pomaga v projektu "Starejši za starejše" ter sodeluje s Karitasom.

Druženje s starejšimi ljudmi jo zelo osrečuje. Gane jo njihova socialna plat. Včasih skoraj ne more verjeti, kako veliko ljudi je na pragu preživetja, zato kot prostovoljka že več kot 6 let deluje tudi pri Rdečem križu.

Poleg vsega prostovoljnega dela si še vedno vzame čas za hobije, največkrat sta to branje knjig in reševanje križank. V življenju je prebrala ogromno knjig. Najljubša ji je Zgodovina Celjskih grofov. Tatjana je tudi strastna reševalka križank. Od časov, ko je še hodila v službo, se ne spomni niti dneva, ko ne bi zjutraj ob kavi rešila vsaj tri križanke. Ljudje zjutraj vstajajo prej z namenom, da popijejo kavo, pojedo zajtrk … Tatjana pa je svoj jutranji čas, skupaj z možem, namenila reševanju križank. Kadar se je zgodilo, da je bil ta ritual zaradi kakšnih neljubih situacij skrajšan, Tatjana pravi, da je bil ta dan zanjo pokvarjen. Zadnja leta se bolj kot križankam posveča svojim vnukom, ki jih z veseljem vzame s sabo na druženje z upokojenci ali na deljenje paketov Rdečega križa. Tako se otroci že v rani mladosti ozaveščajo o socialnih dobrinah in nesebični pomoči drugim.

Županovega priznanja se je zelo razveselila, kot sama pove, pa je bil to zanjo tudi šok. Tatjana niti ne ve, kdo jo je predlagal. Je skromna oseba. Živi za prijatelje, sosede, krajane in vaščane. Vsakega človeka sprejme z odprtimi rokami ter mu pomaga. Za svoje delo nikoli ne pričakuje ničesar. Kar dela, dela s srcem, kajti ima čut – čut za druge ljudi. Želimo ji zdravja, da bo s svojo srčnostjo še naprej lahko pomagala drugim.

Tekst: Nuša Lilija

Foto: Matjaž Jambriško