20. februarja 2005 je Franci zbolel za Guilain-Barrejevim sindromom. Gre za bolezen, pri kateri organizem pomotoma napade svoje živčevje namesto tujih antigenov. Posledica je poškodba mielinske ovojnice živcev, kar povzroči blokado prevajanja dražljajev po njih in pride do mišične ohromelosti. »Bolezen je prišla čez noč. V soboto sem še hodil, vendar sem s težavo prišel do doma. V nedeljo po počitku me noge niso več nesle; sem se kar sesedel,« se spominja Franci. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer kakšen teden niso vedeli, kaj je narobe. Šele po punkciji možgansko-hrbtenjačne tekočine, v kateri je bila povečana koncentracija beljakovin, so lahko postavili diagnozo. Zdravili so ga s tekočino, ki pomaga pri obnavljanju ovojnice. Po 14 dneh je lahko že premaknil roko in nogo: »Mislil sem, da sedaj bo pa v redu, čez dva ali tri dni so odpovedale še roke in od vratu navzdol nisem čutil ničesar.«

Zdravljenje in kokakola

Odpeljali so ga v ljubljanski klinični center k doktor Šviglju, ki je skrbel za bolnike s podobnimi boleznimi iz celotne Slovenije. Čakalo ga je zdravljenje v Rehabilitacijskem centru Soča, kjer so se po enem dnevu pojavile težave z dihanjem. Vrnil se je k doktor Šviglju. Ker je bil to že tretji zasuk bolezni, jo je ta označil za kronično, odkrili so tudi pljučnico. Samo kisik ni zadostoval, zato so morali Francija intubirati: »Ko sem se zbudil po postopku, sem bil res razočaran. Tisto je bilo res hudo.« Po 14 dneh na dihalnem aparatu in čiščenju pljuč mu je noč uspelo predihati brez aparata, zato so odstranili tubus. »Doktor me je vprašal, kaj si želim. Zaželel sem si kokakole in sestra mi jo je tudi prinesla. Pijačo sem na dušek in res z užitkom popil,« je povedal Franci. Sledila je terapija v Soči: »Napredoval sem zelo počasi, šlo je po milimetrih. Začel sem s prvimi gibi desne noge, z levo roko sem začel jesti.« Konec oktobra je s pomočjo hojce in terapevtk naredil prve korake. Vztrajno je tudi samostojno vadil po bolnišničnih hodnikih. V začetku novembra je še na vozičku prišel domov, pri vsakdanjih opravilih mu je pomagala žena Angleca. »Na sveti večer sem se na postelji prvič sam dvignil do sedečega položaja. To sem ponovil vsaj še desetkrat, da sem videl, če je res in poklical še ženo,« je veseli trenutek opisal Vinder. Ko je zmogel z vozičkom do domačega balkona, se je tam oprijel ograje in hodil gor in dol ter treniral. Po navadi je imel ob dveh zmenek s siničkami, ki so prišle in jedle iz Francijeve roke. 

Vztraja 365 dni na leto

Franci je počasi, a vztrajno napredoval. Aprila je naredil prve samostojne korake po stopnicah: »Pot sem vsak dan podaljševal. Za sto, dvesto metrov, tako dolgo, da sem jo prehodil do Arclina, a se je obrestovalo.« 2008 se je bolezen ponovila. »V bolnišnici nisem dal miru, ves čas sem premikal noge, samo da ne bi obstal. Po nekaj dneh sem že hodil po hodniku. Po prihodu domov sem se moral kakšna dva meseca krepko truditi, da sem dobil moč nazaj,« je povedal Franci, ki ni nikoli obupal: »Ko si v takem položaju, ima vsak željo, da bi vsaj še enkrat hodil, se zjutraj uredil. Ni ga denarja, ki bi to zamenjal.« Žena Angleca je vedno imela upanje, da bo še hodil: »Življenje se je spremenilo, sicer sva oba za marsikaj prikrajšana, sem pa zadovoljna in hvaležna, da je tako, kot je,« je povedla žena, ki ji ni težko že 16 let vsak dan stati ob strani svojemu možu. Če se pojavijo zdravstvene težave, se z zaupanjem obrne na hči Andrejo, vnuka Klemen in Gašper mu dajeta veselje in voljo, da se ne da. Njegovih vztrajnih korakov pa so veseli tudi prijatelji na verigah, kot je Franci poimenoval pse, ki jih sreča na poti. Loli, Patika, Dona, Doni, Medo in Arij so veseli vsakodnevnega priboljška, ki se vedno prikaže iz Francijevega žepa.

Besedilo in foto: Klara Podergajs, osebni arhiv