Za rahlo priprtimi vrati nas čakajo božični in novoletni prazniki. Iz razkošno opremljenih izložb nas bodo spet vabili razstavljeni predmeti, ki jih morda sploh ne potrebujemo. V novoletni noči, tukaj in tam nekje daleč, bodo svečano oblečeni ljudje v čistih lesketajočih čevljih stopali ali hiteli v naročje silvestrskih zabav, drugi spet bodo odhajali v gledališča, koncertne dvorane, izbirala se bodo jedila, obdarovali in osrečevali se bomo, govorili ali razmišljali o naših željah in sanjah, vsi bomo veseli. Naše oči bodo žarele, obrazi se bodo smehljali, plesali bomo, izgovarjali tople besede. V vseh srcih bosta ljubezen in dobrota. Ker bomo vsi dajali, osrečevali in razveseljevali. Zakaj božično razpoloženje ne traja vse leto? Zakaj tudi skozi leto ne vidimo v vsem samo dobrega, zakaj nismo vedno razumevajoči in veseli, zakaj ne znamo tako živeti vsak dan?

Znati živeti – kako, v tem podivjanem tempu? Živeti, se pravi čutiti čas. Kako hiti skozi nas, kako utripa v nas. Skozi množico dni tečemo nazaj in naprej. Jih dohitevamo in prehitevamo. Padajo snežinke, cvetijo češnje, čutimo zimski mraz in pomladno sonce, poletno vročino, jesenske oblake … Smo sami s seboj in z drugimi, z našim smehom in jokom. Zmeraj nekam hitimo, nekaj počnemo. Noben dan ni enak drugemu, sleherni ima svojo podobo, ki se ne ponavlja.

Če obstojimo, nehamo živeti. Ustavljeno gibanje pomeni ustavljen čas. Takrat se nam košato razvejano drevo življenja spremeni v sušico. Kje smo se zmotili? Zakaj prestopamo na istem mestu, kaj zadržuje naš korak? Morda je to strah, da ne bi grešili, strah pred napakami. Morda je to tista siva pošast, ki ji pravimo dolgočasje. Kadar smo v objemu strahu in dolgočasja, čas popolnoma drugače teče. Takrat je to mrtvi čas, takrat ne moremo spreminjati sveta, ne moremo se smejati, tekati polni moči, se veseliti.

Znati živeti se pravi tudi, da se znamo veseliti naključij in spontanosti in se prepustiti toku. Naključje je pesnik življenja, ki nas lahko bogato nagradi za našo odzivnost na njegove domislice. Znati živeti je znati sprejeti trenutek, ga ne izpustiti, temveč ugotoviti, kakšne možnosti prinaša. Morda je vse življenje odvisno od enega samega trenutka.

Življenje se ne meri po številu vdihov, ki smo jih naredili, ampak po številu trenutkov, ki so nam vzeli dih.

Šele ko znamo čutiti trenutek, začutimo, da je v nas navzoč čas. Kolikokrat se v svojem spominu vračamo, da bi do kraja preživeli pobegle trenutke, da bi jih raztegnili in povezali. Prišli smo na svet, da bi ga preživeli. Vse nam ga je obljubljalo – zvezdnato nebo, cvetočo pomlad, glasbo in poezijo stoletij. Jutri je nov dan. Na vas je, da zraste in se razcveti, da ne ostane jalov cvet. Morda bo najlepši dan v vašem življenju.

In kako utripa čas v občini Vojnik? Najbrž za nekatere občane prepočasi, za druge ravno prav in za redke posameznike prehitro. Neučakani smo z izvedbo projektov, želimo si hitrih popoplavnih sanacij, kritiziramo počasno izvajanje dogovorjenih nalog, hlastamo za boljšim, udobnejšim življenjem in hkrati nočemo stopiti iz cone udobja. Poglejmo stvari z druge perspektive in ugotovili bomo, da nam je na tem koščku slovenske zemlje zelo lepo. Nadpovprečno lepo. Vsak zase poskrbimo, da se nikoli ne predamo kritizerstvu vse povprek, ampak iščemo primerne rešitve na podlagi konstruktivnih predlogov. Umirjeno in premišljeno. Lažje nam bo in vsi se bomo bolje počutili. Zakaj bi sejali vihar, če v sebi nosimo sonce?

Rada imam mesec december. To je mesec, ko se omehčajo vse bolečine, ko vsi poiščemo izgubljene sanje, kajti zunaj je čutiti vznemirljiv klic božiča in novoletne noči. V decembrskih dneh tkemo spomine v najlepše vzorce in odpremo srca najlepšim rečem. Ali se lahko letos odločimo, da bi kupovali manj?Podarimo drug drugemu čas in uživamo v zavetju drug drugega. Prav je, da si vsaj v teh dneh dopustimo, da nas praznični dogodki okrog nas in to posebno vzdušje ponesejo v drugačen, lepši svet. Prav je, da pozabimo na slabo, da mislimo in delamo dobro, sejemo veselje in sami sebi privoščimo nekaj brezskrbnih dni.

Naj bo vaš svet v prihodnjem letu radosten in lep, naj danes objame preteklost s spominom in prihodnost s hrepenenjem. In čas naj krepko utripa v vas.

Tekst: Marija Sodin