Zanimiva legenda se je med drugo svetovno vojno spremenila v tragično zgodbo, ki je udarila kmetijo Dobrotin. Kar šest Dobrotinškovih je tragično končalo svoje življenje v času druge svetovne vojne. Podobna tragedija je sicer v času druge svetovne vojne prizadela še mnogo zavednih slovenskih družin.

Med obema vojnama je na kmetiji Dobrotin živela številčna družina: oče Jurij, mati Helena, sinovi Martin, Alojz, Jernej in Jurček ter hčerke Mimica, Lenka in Zefka. To je bila srečna in ugledna družina, ki se je preživljala z delom na veliki kmetiji in z občasno zaposlitvijo sinov v bližnjih tovarnah. Prvi udarec je družina doživela leta 1938, ko je gospodarja Jurija doletela težka bolezen. Zaradi posojila denarja in zastavitve svojega premoženja za bančni kredit dvema znancema, ki pa zaradi takratnih razmer pred drugo svetovno vojno denarja nista mogla vrniti, ga je zadela kap.      
                                                                                                                        

Na začetku druge svetovne vojne je bilo za kmetijo Dobrotin usodno dejstvo, da se je tukaj konec oktobra 1941 zadrževal l. Štajerski bataljon, ki se je prebijal v strogi tajnosti in v visokem snegu iz Zgornje Savinjske doline proti Bizeljskemu. Kdo je okupatorju izdal skrivnost o postanku bataljona na Dobrotinu, ni poznano. Po dolgem zasliševanju in nečloveškem mučenju nekaterih prič je okupator prišel do zanesljivih podatkov o dogajanju na Dobrotinu. In prav to je bil povod, da so okupatorji 7. julija 1942 aretirali Tineta, Jerneja, Lojzeta in Jurčka in jih odpeljali v zloglasni zapor Stari pisker v Celju. Sledilo je dolgo in strašno mučenje vse do takrat, ko so bili Martin, Alojz in Jernej kot »banditi« obsojeni na smrt s streljanjem v Starem piskru, brat Jurček pa je bil poslan v taborišče Auschwitz. Med čakanjem na smrt so obsojeni bratje skupaj z ostalimi pogumno zapeli pesem »Vigred se povrne….« S smrtjo bratov Dobrotinšek pa se maščevalnost okupatorja ni končala. Kmalu so se znesli še nad materjo Heleno, sestro Mimico in Alenko in jih poslali v taborišče Auschwitz, kjer sta mati in sestra Mimica umrli za tifusom, brat Jurček in sestra Alenka pa sta bila premeščena v drugo taborišče. Brat Jurček se je, ko je bil odpuščen iz taborišča, pridružil partizanom in je 5. januarja 1945 prav tako tragično končal svoje življenje v Grlavi pri Ljutomeru, ker se ni hotel predati nemškemu kolaborantu Vlasovu. Njegovo življenje je ugasnilo v obkoljeni in goreči žagi. Mladoletno Zefko so poslali v otroško taborišče v Ilsenburgu. Po končani vojni sta se Alenka in Zefka vrnili domov na izropano in tuji družini dodeljeno domačijo. Alenka se je poročila in odšla v Šentjur, si ustvarila družino in zaradi slabega zdravja, ki so ga povzročile vojne grozote in življenje v taboriščih, umrla v 72. letu; na Dobrotinškovi domačiji pa še danes živi 95-letna gospa Zefka.

Besedilo in foto: Jože Žlaus