Dan upora proti okupatorju (včasih samo Dan osvobodilne fronte ali Dan OF) je državni praznik, ki se v Sloveniji praznuje 27. aprila. Na dan 26. aprila leta 1941 je bilo v Ljubljani dogovorjeno, da se ustanovi organizacija odpora (člani KPS so jo imenovali Protiimperialistična fronta), ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. OF je bila sicer ustanovljena dan prej, 26. aprila 1941, v hiši književnika Josipa Vidmarja, kjer so se sestali predstavniki nekaj političnih strank in kulturnih delavcev. To so bili: Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (za KP), Josip Rus (za levo krilo Sokolov), Tone Fajfar (za Krščanske socialiste), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (za Slovenske kulturne delavce). Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo »Protiimperialistična Fronta«. Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo, in dobrih 14 dni po okupaciji Slovenije.

27. aprila 1944 Poverjeništvo Pokrajinskega na­rodnoosvobodilnega odbora za Slo­vensko Primorje odredi 27. april za narodni praznik in dela prost dan (poleg 1. in 9. maja), dan pa uradno postane praznik, ko je prezidij Ljudske skupščine Slovenije 23. februarja 1948 sprejel zakon s katerim je izpostavil dan ustanovitve O.F. kot najsvetlejšega in najvišjega izmed vseh slovenskih dni. Praznuje se do 1951, ko ga na pritisk Srbov in ob podpori Borisa Kidriča ljudska skupščina LR Slovenije na običajni seji ukine - saj je bil slovenski upor datumsko pred uporom Srbov. Čeprav 27. april že 1952 ni bil več dela prost in se ni več omenjal, je bila uradno njegova ukinitev objavljena šele 1958. 1951 se na pobudo kongresa Osvobodilne fronte Slovenskega naroda uvede nov praznik 22. julij - Dan vstaje slovenskega naroda, ko so trije pripadniki šmarnogorske partizanske skupine streljali na nekdanjega orožnika, z utemeljitvijo, da so se tedaj "začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije". Uradno se Dan upora proti okupatorju kot praznik obnovi septembra leta 1968 na pobudo Josipa Vidmarja, ki pravi: “To ni začetek našega boja, začetek našega boja je 27. april, dan ustanovitve OF. Ne lastimo si prvenstva, da smo bili prvi s puško v roki. S puško v roki so bili prvi drugi, a politično organizirani smo takrat že bili,”.

Zakaj je bil kot dan praznika kljub nasprotovanju zgodovinarjev izbran in ohranjen 27. april namesto 26. ni jasno, ena od razlag je, da nihče ni želel praznika na dan, ko je Adolf Hitler obiskal Maribor (26. aprila 1941).

Praznik dela

Praznik dela (znan tudi kot prvi maj) je mednarodni praznik dela, ki ga 1. maja vsako leto praznujejo v večini držav sveta, redka izjema so ZDA. Praznik je izvorno spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu v teh dneh leta 1886, znane pod imenom Haymarketski izgred, pa tudi največje praznovanje socialnih dosežkov mednarodnega delavskega gibanja. Zaradi politično levega navdiha, ki ga nosi praznik, je bil prvi maj skozi vso svojo zgodovino izstopajoči dogodek za demonstracije različnih socialističnih, komunističnih in anarhističnih skupin.

Zgodovina

Tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela se pričenja v letu 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje zlasti leta 1872, zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik. V podporo pritisku delavskih organizacij, da bi ta predpis stopil v veljavo s 1. majem tega leta, so se na ta rok v Chicagu organizirale trume delavcev in pričele splošno stavko. 4. maja so se delavci zbrali na mestnem trgu Haymarket, kjer je po začetnem miru pred policijsko četo vendarle eksplodirala bomba in ubila 8 policistov. Na to je policija odgovorila s streljanjem in ranjenjem več deset ljudi; ker mnogi niso tvegali morebitne aretacije ob obisku uradne zdravstvene pomoči, se je število žrtev ustavilo pri 11. Kasneje je bila pravica do 8-urnega delavnika kljub vsemu uveljavljena, v spomin na tragičen dogodek pa so se odvili tudi veliki izgredi leta 1894 in 1919.

Po teh dogodkih se je ta majski dan v delavskih krogih imel za praznik dela, ki so ga ljudje obeleževali z različnimi rituali, med drugim v množici dežel s kurjenjem kresov v spomin na dogodke leta 1886. V 20. stoletju je prvi maj pridobil uraden status praznika dela, začenši v Sovjetski zvezi. Praznovanja delavskega dne so v času hladne vojne v komunističnih državah dobila obliko velikih vojaških parad in vladno podprtih zborovanj delavstva.

V današnjem času je obeleževanje prvega maja še vedno močno povezano z velikimi zborovanji ali protesti delavcev po mnogih mestih celotnega sveta, navadno pa jih organizirajo delavske organizacije, kakršne so sindikati. Temu pa ni tako v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike, kjer je, zlasti v slednjih, protikomunistična politika v prvi polovici 20. stoletja, znana tudi kot rdeči strah, pregnala praznovanje prvega majskega dne in ga nadomestila z dnevom prava.

Poskusi nadomeščanja prvega maja

Skozi zgodovino se je odvilo mnogo različnih poskusov, ki so si prizadevali nadomestiti ali izničiti tradicije in pomen prvega maja ter s tem levo politično ideologijo, a je za današnje razmere pomembna le peščica izmed teh prizadevanj. Izmed njih je najbolj uspela opustitev praznovanja prvega maja v Združenih državah, ki so znane po svoji močni protikomunistični tradiciji. V njih se tako danes praznuje Delavski dan v prvem ponedeljku septembra, ko se obeležuje pomen ameriških delavcev pri blaginji in moči države. 1. maj pa v ZDA velja kot dan prava, ki izkazuje pomen pravnega sistema za družbo in njeno ureditev.

Social-demokratske stranke prednacistične nemške Weimarske republike niso uzakonile prvega maja, pač pa so to napravili nacisti v začetku svojega vladanja. Imenovali so ga za dan dela, ob tem pa prepovedali kakršnakoli socialistično usmerjena zborovanja delavcev v tem dnevu. 2. maja 1933 so nacisti prepovedali vse proste delavske zveze in druge neodvisne delavske organizacije v Nemčiji.

Rimskokatoliška cerkev je verski navdih prvemu maju skušala dodati leta 1955, ko ga je razglasila za dan Svetega Jožefa Delavca. Dokaj pozno je tako poskusila spremeniti nereligiozno naravo tega praznika.

Prvi maj v Sloveniji

Pred 2. svetovno vojno se praznik v Sloveniji ni uradno obeleževal, čeprav so neuradne slovesnosti obstajale in jih oblast načeloma ni prepovedovala^[1]. Prvo uradno praznovanje je bilo pod nacistično nemško oblastjo 1941 (v Nemčiji so praznik prvič uradno uvedli nacionalsocialisti 1933 in ga med vojno razširili na zasedena območja). Mnenja zgodovinarjev o tem, če in v kakšnem obsegu so pri praznovanju sodelovali domači Komunisti (v tem času je veljal pakt Ribbentrop-Molotov) so deljena. ^[2].

Slovenska tradicija prvi maj obeležuje zlasti s kresovi in nošnjo nageljnov. Prvi maj je po vojni s kurjenjem kresov in postavljanjem mlajev nadomestil praznik sv. Krstnika oz. kresne noči.

Vir: Iz Wikipedije, proste enciklopedije