Človek ostaja isti skozi tisočletja. Nič se ni spremenilo. Naši (pra)možgani so naravnani na negativnost. »Negativne izkušnje se na naš um lepijo kot na ježka,« pravi nevropsiholog Rick Hanson. Našim prednikom je to omogočalo preživetje. Kaj pa danes, je sploh kaj drugače? Odrekli s(m)o se sreči. Kdo pa je tako nor, da bi se odpovedal sreči? Da se da zmanjšati grožnjo, je dober primer moja prijateljica, s katero se vsako sobotno jutro, že 17 let, odpraviva na daljši pohod. Vedno je na preži. Še vedno se nisem navadila, da ne opazi ptičjega petja, ki naju spremlja ob zgodnjih jutranjih urah; teloha, ki se trudi pokukati izpod debele listnate preproge; rdečega maka, ki se baha med elegantno plesočimi pšeničnimi klasi. In? Nič slabega se zato ne zgodi. Če bi preslišala in spregledala nevarnost, kakšnega psa, ki se podivjano zažene proti nama, to pa je zanjo »nočna mora«.

Žal skozi tisoče rodov krepimo našo sposobnost odzivanja na najneznatnejšo možnost grožnje, hkrati pa se odrekamo sreči. Vendar se da. Prijateljičino zavedanje in silen val energije, ki jo preplavi, ko doseže vrh in opravi nekaj dobrega zase ter se priklopi na življenje, je vseeno več kot grožnja, s katero se lahko vsakokrat sooča na poti. Ljudje smo ujetniki svojega uma – ujetniki premlevanja stvari iz preteklosti, o vseh nevarnostih, ki bi nam utegnile škoditi tudi v prihodnosti. Naš um nas nenehno trpinči. Tempo nam narekuje, da moramo živeti hitro. Ob tem pa moramo biti perfekcionisti, najboljši, z visokimi pričakovanji. Čas in energijo, ki sta omejena, trošimo na vseh koncih, ker mi pa res vse zmoremo in vse znamo. Ja seveda, pa kaj še. In kaj se zgodi? Nismo več uspešni, v službi ni pravega odnosa, nimamo največ sledilcev med vrstniki in prijatelji, »razmetana« družina, izgubljen fokus, telo se oglasi z glavoboli, bolečinami v želodcu, stiskanjem v pljučih. Na koncu se iztrošimo. Postavimo se v vlogo žrtve in ne v vlogo odgovornega človeka. Kako je to laže in bolj prikladno! Sami smo to izbrali. Vam je znano? Ne? Potem ste eni izmed redkih, drugačni. Čestitke!

Ljudje smo razmišljajoča bitja. Vendar je nekje treba popustiti in zožiti vidno polje. Sprožiti eno stvar – ZAČETI PRI SEBI. Nihče se ne naredi sam! Vsakdo ima nekoga, ki mu pomeni največ, ali pa nanj vpliva, ga vodi in usmerja. Nihče ne uspe sam. Res nihče.

Kako nam je samoumevno, da mora vrhunski športnik veliko časa in energije vložiti v svoje treninge. Tudi trenerja ima, pa mu to še vedno ne zagotavlja medalje. Kaj pa mi? Koliko svojega časa in energije vložimo v odnose? Vemo, na kakšen način komunicirati z različnimi »tipi« osebnosti? Kdaj preprosto reči »NE«? Znamo postaviti cilje sebi, otrokom, sodelavcem? Znamo pohvaliti in tudi nežno pograjati? Od nas je odvisno, ali smo pripravljeni in koliko časa namenimo mukotŕpnemu treningu. Naš vložen čas in vaje se postopoma spremenijo v spretnosti. To pa nam prinese še več zadovoljstva. Srečo.

Za HR SPIRIT to izvajamo posamezniki, ki nastopamo na najvišji ravni, saj si lahko le tako zagotavljamo položaj v svoji disciplini in ohranjamo zaupanje naročnikov. Naš tim se uri na poligonih v različnih panogah gospodarstva, kjer so uspehi odvisni od znanja, hitrosti, kombinacije, spretnosti povezovanja ter velike mere občutka za ljudi. Ne vemo vsega, vendar pa radi delimo svoja znanja, izkušnje in učimo spretnosti. Znanje, ki ga zadržiš zase, je pokvarljivo in ni nič vredno. Največ, kar šteje, so zadovoljni poslovni partnerji z urejenim delovnopravnim področjem, ki je temelj za postavitev strategije razvoja sodelavcev in graditev dobrih odnosov. Srečni smo, ker gredo udeleženci naših treningov od nas obogateni z znanji in spretnostmi, a hkrati smo tudi mi bogatejši za nove izkušnje in znanja, ki jih delijo z nami.

Tekst: Sonja Bastl

Foto: Peter Marinšek