»Tako kot sem se tukaj nasmejal, se pa že dolgo nisem,« je na srečanju kmetic poudaril vojniški župan Beno Podergajs. Tudi drugi obiskovalci so se to popoldne morali držati za trebuhe. Kmečke ženske so namreč dokazale, da so ob vlogi mame in žene, ki drži skupaj tri vogale v hiši, še odlične pevke, igralke, komedijantke, voditeljice in še kaj. Njihova stična točke je poleg dela na kmetiji še članstvo v društvih kmetic. „Sama sem se vključila zaradi želje po druženju. Želela sem si novih izkušenj, slišala sem, da imajo razne tečaje, izlete, in že po prvem obisku mi je bilo pri njih vse zelo všeč,“ pripoveduje Štefka Žlavs iz Dednega vrha, ki je Društvu kmetic Meta zvesta že sedem let. „Dobro je iti malo od doma in videti, kako je drugje. Vedno si ogledamo kako kmetijo, njihove dopolnilne dejavnosti, da se naše članice lažje odločijo za kak nov korak. Kmečko žensko, ki je vedno le doma, je strah se v kaj novega podati. Ko pa vidijo, da se da, da to prinaša zaslužek, čeprav ne velik, se lažje odločijo.“

Tokrat so se na pobudo Jožice Kuzman, predsednice Društva kmetic Lipa iz Vitanja, odločile, da se enkrat na leto srečajo predsednica Društva kmetic Meta, ki združuje kmečke ženske iz Vojnika, Celja in Dobrne, Vojničanka Marija Žerjav pa je bila dovolj pogumna, da je v imenu društva prevzela organizacijo dogodka. „Potrebujejo druženje, drugače si tako velikega odziva ne znam predstavljati,“ je ob tem ocenila strokovna sodelavka društva Vesna Mihelič. „Vsako društvo je sicer zaključena celota, kljub vsemu je zelo dobrodošlo, da si tudi na tak način izmenjajo izkušnje in druga od druge dobivajo nove ideje.“ „Podobna srečanja sicer obstajajo, a ne v tako širokem obsegu, kot je 'pokritje' dveh regij hkrati,“ je dodala predsednica Zveze kmetic Slovenije Irena Ule. „To zelo pozdravljam. S tem se dviguje samozavest kmetic. Vedno smo pridne, premalokrat pa se znamo s tem postaviti.“

Tokratno srečanje je bilo namenjeno izključno druženju, strokovnim temam ali visokim gostom so se načrtno izognile. Niso namreč hotele tarnati, česa vse nimajo ali kaj vse ni zakonsko dovolj dobro urejeno. Edino sporočilo srečanja je poziv vsem kmečkim ženskam, ki so še vedno doma. „Takšnih je še zelo veliko. Sploh mladih. Pri nas na primer ni nobene mlajše od trideset let,“ opisuje Žerjavova. Sama je, čeprav še ni na polno zakorakala v zrela leta, željo po takšnem druženju začutila že pred 17 leti. „Takrat sem ostala doma na kmetiji. Želela sem si družbe in najbolje je, da greš tja, kjer imaš stanovske kolegice. Z njimi se lažje pogovoriš. Zdi se mi, da smo ženske s podeželja še vedno manj opazne, ker se vsaka ubada s tistim koščkom zemlje in večino časa preživi na kmetiji. Tiste urice, ki si jih vzame za društvo, pomenijo skoraj praznik.“ Med njihovimi članicami je nekaj tudi takšnih, ki sploh nimajo kmetije, kvečjemu vrt. Pravijo jim »trške kmetice«. „Vse so dobrodošle. Vse so tudi pridne in vedno pripravljene priskočiti na pomoč.“ „Vedno je bolje imeti prijatelja kot sovražnika,“ je nadaljevala Uletova. „Gotovo jim ne diši, ko vozimo gnojevko, saj tudi nam ne. Ampak če vedo, zakaj to moramo početi in poznajo naše delo, je odnos drugačen. Na podeželju mora biti sožitje med vsemi, društva kmetic to še najbolje povezujejo.“

»Manj opazne« ženske s podeželja pa so vsaj v humanitarnosti precej bolj opazne kot kdo drug. Čeprav tega ne obešajo na velik zvon. Pravzaprav niti na najmanjšega ne, saj nočejo pomagati zaradi hvale, temveč zaradi same pomoči. A ker ravno vemo za zadnji primer njihove širokosrčnosti, moramo na tem mestu dodati tudi to. Upravni odbor Društva kmetic Meta namreč ni ostal imun na zgodbo, objavljeno v Večeru, o rakavem bolniku, ki gre zaradi pomanjkanja denarja vse prevečkrat lačen spat. Prinesle so mu ozimnico ter ji dodale še kuverto. Bolnik zdaj vsaj nekaj mesecev zagotovo ne bo lačen.

Rozmari Petek

Foto: Jure Vovk