Mesec avgust. "London's Burning, London's Burning", slovito geslo druge, že takrat svetovne, podpis združenje alians. Sedaj isti glas, klic na pomoč čez Savinjsko dolino ali kar regije v celem. Krik. Namesto velikih mest se je oglasila  velika narava: julija Vojnik v nemilosti boga vetra, še ne po izteku dobrega tedna, v začetku avgusta, pa spet narava v vsej svoji podobi in z razmrščenim čelom. Savinja leti, ne izbira ne z leve in ne z desne, naravnana na poti. Kakor to pot enostavno lahko podira, čisti zeleno strugo in tudi vse, kar koli ven štrli.

Ne rečem na glas nič, ni časa za sarkazem, pa tudi pomoč ni v vsem zvračanja na naravne pojave. Bi bilo v tem docela neodgovorno, če bi iskali vzroke kje drugje kot največjem robotu, čisto po svoje s 100. nadstropja "towerja" v oblakih. Gumb za vedno pravo odločitev ima. Možno palec, ta edini stik s svetom na razdaljo, ko pustoši z numenklaturami, vsakdanje, ali ihtiš z razodetij bežnih nasmehov, z nakupi plastik fantastik, modernimi igračami. V posmeh, ali še smeh prešerno. Navkljub vsemu si Savinja letos vnovič, po tridesetih letih utre zdaj še za dvakrat do trikrat močnejšo strugo ...

Niti veter niti voda pa se ne moreta primerjati s silo sočutja in pomoči ljudi. Na tem mestu niti ne misliš na razorno vlogo, tu zdaj, zunaj v tem trenutku. Narava, pleksi ogledalo, ali kot da športnik udari v vrečo - ta sila se vedno vrne. Na "punch" ni stalnica, sam skozi tehnika, ponese več ponovitev, vztrajanje postane veliko več, ostane za vedno ritual. In vadba tega na virih sebe. Smo del narave, zato hvala bogu, kaj bi šele bilo, če bi bila narava del nas.

"Ana, zemeljsko super si, hvala ti," za konec odzvanjajo besede v ušesu, odzvanja med delovno brigado v Ljubnem, pa verjamem, da še marsikje ta vezni ritem ...

Da kot tim zmoreš povleči svojo usodo iz blata. Samo lastni izvir moči te ponese naprej. In ne samo to solidarnost, gre za nalezljiv sad, bolj kot s prve roke še bakteriološki vsad hlap mulja, okužba. Njej priča sem bil med nudenjem rok in nog na enem od kriznih območij v živi kleti. Ko se vonj mulja naseli vate, ni to bakterija, to je pozen krik na pomoč znotraj. Čiščenje sledi. Vijnak. Sadjevec. Po rani, rane ne rani nič.

Bodi to, kar si. Tisto važno, povezovalno gre dalje, predvsem v zdravem ravnovesju; danes poiščeš najprej oko, ki v pomežik nudi roko. Roka je roki rešitev ...  Važno je vsaj v času te rekovalescence kvečjemu biti dober. Pritisk, mogočen gumb v gomili navlak, za seboj ali pred teboj, tu in zdaj! Je pa ta pogum naraven. Stisneš sam. Na ravni ti. Ostaneš človek, za svet popoln, naprej razigran.

Tekst in foto: Štefan Zabret