Logo MojaObčina.si

Vojnik

DANES
28°C
14°C
JUTRI
30°C
14°C

V spomin Antonu Župneku

V četrtek, 25. 11. 2021, smo se poslovili od Antona Župneka iz Vojnika, mojstra telekomunikacije in sodelavca Božičnega Vojnika.

Rodil se je 28. aprila 1961, očetu Zvonku in mami Mileni.

Njegovo otroštvo na manjši kmetiji skoraj v centru Vojnika je bilo zelo zanimivo. Vedno se je dogajalo kaj novega, s pomočjo staršev si je nabiral delovne navade in spoznaval vrednote življenja. Rad je imel živali in naravo nasploh. Od hiše do reke Hudinje je kratka razdalja in ravno tam je zelo rad preživljal svoj čas; opazoval je ribe v tolmunih in ostale vodne živali. Tam je zrasla prva ljubezen, ki ga je spremljala vse življenje, to je ribolov. Ostal je strasten ribič. Na Šmartinskem jezeru je imel svoj čoln, da je lahko ribaril, dopust pa je preživljal ob morskem ribolovu.

Po končani osnovni šoli se je izobraževali v Mariboru v elektro smeri. Po vrnitvi se je najprej zaposlili na LIK Savinja, po dveh letih pa pri Elektro Turnšek, kjer je ostal 30 let. Tam je preživel najbolj aktivna leta. Ob razvoju telekomunikacij je svoje znanje izpopolnjeval z neprestanim izobraževanjem in postal ''mojster telekomunikacije''. Zadnjih nekaj let je svoje delo opravljali pri Telemachu, kjer se je specializiral za kabelsko televizijo.

Ker je res obvladal svoje delo, se to velikokrat ni končalo v službi. Ljudje so vedeli, da če ga bodo prosili za pomoč ob kakšnih težavah, bo doma vse pustil in prišel rešit težavo. To je veljalo tako za posameznike kot za kakšne organizacije. Zelo hitro je ugotovil napako in jo tudi odpravil. ''Bomo Toneta poklicali'', je bil pogosti stavek v našem kraju.

Ko je dopolnil osemnajst let, je opravili vozniški izpit. Kupil si je motor in pri devetnajstih z njim prepotoval vso Italijo. Vožnja z lastnim kakovostnim motorjem, to pa je bila njegova druga, lahko rečemo, največja ljubezen. Z ženo sta tako prepotovala vso Slovenijo, poleg tega pa še dobršen del tujine. Vedno si je želel najboljši motor in želja se mu je uresničila. Imel je posebno registrsko tablico z napisom DEDI, saj je bil ponosen in srečen ob svojih vnukih. Tradicionalno se je vsako leto prvega januarja udeležil moto zbora v Celju.

Anton si je ustvaril prijetno družino in njihova domačija je bila zelo prepoznavna. Njihove živali so bile prava paša za oči in veselje za otroke – domače in obiskovalce.

Bil je človek, ki razen pri ribarjenju, nikjer ni bil pri miru. Še ko bi moral mirovati zaradi zlomljene noge, se to ni izšlo. Želel je delati. Po opravljeni službi je doma čakalo delo na kmetiji. Pogosto smo ga videvali na traktorju, ko je kosil, obračal krmo, vozil … Rad je imel živali, veliko se je ukvarjal s konji. Na kmetiji je bila možnost organiziranega praznovanja rojstnih dni za otroke, kjer so imeli razne delavnice, spoznavali so živali, jedli dobre palačinke ipd. Prihajali so tudi učenci iz Osnovne šole Vojnik, da so pri njih imeli naravoslovni dan.

Božični Vojnik je izgubil sodelavca, ki je ob pomoči družine pripeljal in postavil marsikatero leseno konstrukcijo za ''štalce'', oder ipd., poleg tega pa je s ponijem, ki so ga otroci težko pričakovali, da so lahko sedli nanj, z zajčki in z drugimi živalmi ustvarjal zimsko pravljico za otroke.

Njegov dom je bil odprt za vsakogar. Velikokrat je rekel: ''Od mene ne bo šel nihče žejen in lačen!'' Vsakemu je postregel in mu pomagal, če je potreboval pomoč. To je ljubezen do sočloveka, ki ti je podarjena in privzgojena. Bil je velik ljubitelj glasbe Ansambla Lojzeta Slaka.

Slovo je prišlo nepričakovano in prehitro. Pogrešali ga bodo domači, pogrešali ga bomo na Božičnem Vojniku in pri odpravljanju težav s telekomunikacijo. Zdaj bo postal mojster nebeške komunikacije.

Milena Jurgec

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi