Ob nepovratnem izgubljanju ara za arom kmetijske zemlje marsikdo občuti tesnobo, podobno izgubi okruška istovetnosti našega rodu. Rodovitna zemlja pomeni več kot le nacionalno prehransko suverenost v času kriznih podnebnih in geopolitičnih razmer ali simbolike preorane parkovne ravnice na Elizejskih poljanah v času vojne. Do nedavnega smo v Sloveniji pustili izgubiti pet hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi na dan. Ko je nastala samostojna Slovenija, smo si želeli avstrijsko-švicarskega modela kmetijstva, ki še vedno predstavlja enega uspešnejših pristopov ohranjanja in spodbujanja potenciala kmetijske panoge v Evropi. Pri severnih sosedih se je status močnih družinskih kmetij začel udejanjati že globoko pred 20. stoletjem. V tej deželi, podobni naši, vprašanju pozidave kmetijske zemlje nasproti stojita dve dogmi: domoljubno spoštovanje večstoletne tradicije kmetovanja tako v zasebnem kot v javnem oziru ter kapitalski in človeški viri potencialno prizadete kmetije in okoliških kmetij. Ali povedano drugače: če je na vasi kmetijstvo počelo napredka, nad njim stežka prevladajo interesi drugih panog. Tako namesto posevka pšenice težje zraste vpadljiva trgovina, pralnica avtomobilov ali parkirišče. Osamosvojitev je prinesla bridko spoznanje o nekaterih krutih posledicah rajnke države na stanje družinskih kmetij. V novi državi in lovljenju stika z razvitejšimi je v okoliščinah brezidejnega in razžaljenega kmečkega življa prosta zemlja postala lahek plen. Doma pridelana hrana je z miselnega zemljevida mnogih Slovenk in Slovencev počasi izginjala, župani vseh političnih barv pa so pod patronatom države v dobri veri hiteli postavljati »industrijska« območja na rodovitnih ravnicah. Resnici na ljubo bi bila oni dan ideja, da na rodovitni ravnici lahko zrastejo zgolj nekatere izjemne podjetniške pobude, sicer bo dana lokalnim kmetom in kmeticam, malodane bogokletna in župani bi to lahko drago plačali. Danes je zamolklost, ko na najboljših vaških ravnicah vsaksebi rastejo velike tuje trgovine s parkirišči, še bolj zaskrbljujoča in izpričuje milo rečeno nazadnjaštvo. Na to nas je nedavno opozoril ogorčen kmet iz Ljubečne, ki v Kmečkem glasu o Vojniku pravi takole:

»Vprašajte starejše, kaj je bilo pred 50 leti na obrobju večjih ali manjših mest – travniki in njive! Kaj je pa danes?«

»Trgovine, skladišča, parkirišča … Tam ne bo nikoli več zrasel žitni klas, krompir ali oljna repica. Ali res potrebuje vsako naselje z 2000 prebivalci štiri ali pet trgovin, vsaka od teh pa skupaj s parkirišči zasede od 0,5 do 1,5 ha zemlje (kot na primer Vojnik)?« Kmete, ki so po »omanovo« neomajno stali za ohranitev kmetijske zemlje, so marsikje izdali ravno njihovi stanovski kolegi, ki so več kot dobro vedeli, kdaj in kje kupovati kmetijsko zemljo, saj beton prinese višji hektarski donos kot posevek žita. Ali javno dobro in lokalni razvoj še prepoznavamo v gradnji v oči bijočih tujih trgovin, ki ji nekaj lokalnih pridelkov na policah predstavlja zgolj del skrbno premišljene marketinške folklore? Ali pa v gradnji precenjenih stanovanj, do katerih večina družin ne more? Vprašanja prehranske varnosti, varstva okolja, trajnostne mobilnosti, energetskih skupnosti, javnih stanovanj ter drugih napredenih sintez javnega in zasebnega naj odločneje vstopajo na poligon grobih kapitalskih interesov skrivajočih se pod okriljem »razvoja«. Ne zamerite kančku domišljavosti: Svobodna gospodarska pobuda, ki trka na vrata javnega, naj ima v desni roki Sveto pismo, v levi pa Plan B Boštjana Videmška, najvišji predstavniki lokalne skupnosti pa naj vrata odpirajo z drobcem zanesenjaštva, viteštva in samoniklosti. Kmetijska gruda, ki so nam jo očetje in matere žuljavih rok pustili, je svetost, pred katero moramo stati ponižno in ponosno, saj se v njenih porah skriva znoj, kri in slovenska beseda. Skriva se tisto, iz česar je vzklil slovenski narod. Če bomo hoteli obstati, jo bomo morali bolj spoštovati in z njo z zdravo kmečko pametjo ravnati.

Tekst: Tilen Podergajs