V naši telovadnici je namreč potekalo polfinale in finale mini pokala za pionirke in polfinale in finale pokala članic. Nad vso organizacijo sta bdela gospod župan Benedikt Podergajs in Urška Mužar, naloge pa so bile razdeljene med upravljavce telovadnice, Košarkarski klub Vojnik in šolo.

Vlogo šole smo videli tudi kot možnost njene promocije in predvsem pokazati gostoljubnost do vseh funkcionarjev Košarkaške zveze Slovenije, športnikov, njihovih trenerjev, televizijske ekipe, medijev in sponzorjev.

Z navdušenjem in spoštovanjem sem opazovala ekipo, ki je pod budnim očesom gospoda župana pripravljala prizorišče športnega dogodka, člane KK, naše krajane in ljubitelje športa, ki so še pozno v noč pred odločilnim dnem lepili plakate, obešali zastave, pripravljali podrobnosti, ki ob pomembnih dogodkih veliko pomenijo. Tako kot meni je tudi njim jasno, da velike stvari lahko padejo na malenkostih.

Mi smo se oba dneva potrudili poskrbeti za hrano, pijačo (kar gre zahvala našim neumornim delavcem v kuhinji) in dodatne prostore za srečanja in sestanke. Za prijazno vodenje in usmerjanje po šoli so skrbele hostese pod vodstvom gospe Simone Šarlah. Med tekmami pa so blestele naše »navijačice« pod mentorstvom gospe Milanke Kralj. Za prijetno vzdušje, malo hudomušnosti in prepoznavnosti šole pa sta zelo uspešno poskrbeli maskoti Vojč in Vojča.

Upam si reči, da smo vsi skupaj in vsak posamezno dobro opravili svoje naloge, zato sem iskreno rekla, da živimo in delamo v najboljši in najbolj prijazni občini v Sloveniji, ki ima najboljšega in najbolj srčnega župana, ki skupaj z Občinsko upravo in Občinskim svetom skrbi za uspešen razvoj kraja, še posebno pa za vrtce in obe šoli.

Mislila sem, da me gospod župan po 20. letih skupnega dela ne more več presenetiti. Pa me je! Ne samo mene. Ves kolektiv in vseh 549 otrok matične šole. V ponedeljek ob koncu prve šolske ure se je po šolskem ozvočenju zahvalil vsem, ki smo kakorkoli pripomogli k uspešni izvedbi pomembnega športnega tekmovanja. Hvala, gospod župan!

Bilo je naporno, a bilo je lepo. Na tekme bom še prišla, a le če bodo plesale naše ljubke in temperamentne plesalke. Še vedno imam namreč težave z razumevanjem piskanja za menjavo, za time out, osebno napako ... Ampak na eno vprašanje sem pa suvereno odgovorila, pa še to zahvaljujoč temu, da učim matematiko. Nekdo me je namreč vprašal: »Koliko četrtin pa ima ena tekma?« No, pa le nisem popolni košarkarski analfabet.

Majda Rojc, ravnateljica

Foto: Jure Vovk