»Lani sem na državnem prvenstvu, kjer sem tekmovala v sklopu osnovne šole, v teku na 100 metrov osvojila tretje mesto. Kmalu zatem so bili na sestanek v šolo povabljeni moji starši. Skupaj z ravnateljem in delegacijo Atletskega društva Kladivar iz Celja so nam predstavili, kakšen naravni atletski talent ima njuna hči,« atletinja Barbara nasmejano pripoveduje o svojih atletskih začetkih. S treningi je nadarjena Frankolovčanka pričela šele lani. Njena športna pot je sedaj v bliskovitem vzponu in jo je izstrelila med najboljše. Da je temu tako, najdete v njeni sobi skrbno shranjenih kar 23 medalj, tri pokale in eno plaketo za doseganje izjemnih dosežkov, ki ji jo podelil njen matični klub. »Do tistega usodnega dne se nisem nikoli ukvarjala s športom in si niti v sanjah nisem predstavljala, da bom kdaj trenirala atletiko.« Trenutno ima dijakinja 1. letnika zdravstvene nege na Srednji zdravstveni šoli Celje treninge trikrat na teden, med vikendi pa tekme, ki se bolj intenzivno začnejo v mesecu aprilu.

Perspektivna športnica trenira tek na 60 m in 100 m, v zadnjem času pa tudi tek na 200 m in 400 m ter skok v daljino in troskok. »Moja najljubša disciplina je tek na 100 m. Na tekmah in treningih sem polna energije, pozabim na najstniške skrbi in doživljam posebne občutke. Kot da se znova rodim. Atletika me sprošča in je moja šport droga.« Za vso podporo je Barbara najbolj hvaležna svojima staršema Martinu in Mirjam ter bratu Blažu in sestri Timeji. »Kljub temu da stroški, povezani z atletiko, vplivajo na naš nič kaj velik družinski proračun, sem vesela, da se starša tako trudita in me podpirata. Zelo pa smo hvaležni mojemu klubu, ki mi vedno stoji ob strani.« Nakup vsega potrebnega za treniranje je letos nekoliko lažje, saj je postala prejemnica Zoisove štipendije za nadarjene na posameznih področjih.

Barbara si želi, da bi bila z atletiko povezana vse življenje. Kot aktivna tekmovalka, kasneje morda kot mentorica. »Ker je šola na prvem mestu, moram najprej pridobiti tudi poklic. Upam, da enkrat postanem diplomirana babica,« doda in iskrivo pogleda očeta, ki je bil prisoten med najinim pogovorom.

Tjaša Podergajs

Foto: osebni arhiv B. Pušnik