Nežika je bila rojena leta 1923 v Rimskih Toplicah, v družini Deželak, kot prva izmed sedmih otrok. Bila je dar z neba. Družina je živela skromno in pošteno življenje. Starša sta  otroke naučila delati  in spoštovati ljudi okrog sebe. Ko se je pričela 2. svetovna vojna, je bila celotna družina izseljena v kraj ob francoski meji in tam ostala vse do konca vojne. Po srečni vrnitvi je Nežika odšla k stari mami na Teharje, ji pomagala in skrbela za njo, saj je bila zelo navezana nanjo.

Na Teharjah je postajala dobra gospodinja, delovna in razumevajoča oseba in izredno dobra šivilja, za kar je bila hvaležna stari mami, ki ji  je to omogočila. Kmalu se je pridružila petju v cerkvi, saj je zelo rada in lepo pela. Ko sta z Jožetom Perkovičem iz Rogaške Slatine spoznala, da imata enake želje in načrte za življenje, sta se leta 1949 poročila. S trdim delom in močno voljo sta dokončala hišo na Ljubečni,ki je postala čudovit dom trem sinovom. Nežika je bila odlična šivilja, znana v bližnji in daljni okolici. Skrbela je za dom in družino. Ljubila je petje in zato se je odločila, da se bo priključila Mešanemu cerkvenemu pevskemu zboru sv. Jerneja v Vojniku, ker Ljubečna takrat še ni imela svoje župnije.

Nežike ni zadržal niti dež niti močno sneženje, da se ne bi s kolesom pripeljala na pevske vaje in k sveti maši ob nedeljah, praznikih, pa še kdaj vmes. Bila je odlična sopranistka in prijetna  sopevka. Petje v zboru ji je dajalo moč in voljo, zato je prepevala dolga leta, vse dokler ji je zdravje to dopuščalo. Od petja se je  poslovila pri 85 letih. Škof dr. Kramberger ji je podelil priznanje in zahvalo za 60 let petja.

Najrajši je pela pesmi, posvečene Mariji. In tisto Marija skoz življenje, ki je predstavljala tudi del njenega življenja. Poleg vseh radosti je doživljala tudi zelo hude trenutke. Še posebej, ko je v nesreči izgubila sina in ko je leta 1993 umrl mož. Kljub vsemu je s svojo mirnostjo vodila skupaj z Marijo svoj čolnič življenja ob sinovih Dragu in Jožetu, snahama Barbaro in Danico ter vnukih in pravnukih, ki jih je imela zelo rada.

Redno se je udeleževala župnijskih enodnevnih ali večdnevnih romanj. Tam je nabirala moč za vsak dan. Ko je ostala sama, je v dom sprejela v varstvo enoletnega Bojana, ki je bil pri njej vse do leta 2017, ko se je odločila, da gre v Špesov dom starejših v Vojniku. Bog ji je podaril dolgo življenje.

Letos, nekaj dni po njenem 101. rojstnem dnevu, so jo obiskali pevci z zborovodjem in ji zaželeli vse dobro ter zapeli nekaj njenih najljubših pesmi. Pred odhodom jim je nekajkrat povedala, da je vesela, da so prišli, saj je še vedno imela zelo rada petje.

Bog je romarico upanja Nežiko vzel k sebi v svetem letu. V svojem življenju je naredila mnogo dobrega in bo ostala v spominih cerkvenega občestva, družine in še marsikoga.

V soboto, 15. marca, so se od nje poslovili številni župljani in pevci, ki so jih ob duhovnikih Antonu Pergerju, Milanu Strmšku in Gregorju Majcnu zapeli še zadnjič v slovo.

Ivica Kos