Zgodbe o skrivnih zakladih na lindeškem gradu sta mi v otroštvu pripovedovala Očakov Anzek z Dednega Vrha in Konačekova Anica iz Stražice, še več je pa o tem napisal zgodovinar Janko Orožen v svoji knjigi »Gradovi in graščine v narodnem izročilu« iz leta 1936. Med vsemi zgodbami o skritih zakladih v grajskih kleteh, ki jih čuvajo lepe deklice in škrati, o zlatem kipu teleta, ki so ga še nedavno na vso moč zaman iskali nekateri posamezniki …, mi je ostala v spominu poučna zgodba o »Skrinji z zlatniki«.

Pod skalnato goro, na kateri je stal mogočni grad Lindek z visokim stolpom in mnogimi poslopji, je v zavetju visokih dreves samevalo nekaj bornih kmetij s strmimi njivami in pašniki. Ko je v deželo prišla pomlad, so ljudje pridno pripravili motike in pluge, da bi obdelali vsak, še tako majhen košček borne zemlje, ki je bila pomešana s kosi kamenja in peska.

Nekoč sta oče Jurec, tlačan lindeške gospode, in njegov sin prekopavala njivo tik pod gradom. Sin, ki je kopal nekaj korakov od ostarelega očeta, je s svojo motiko zadel v nekaj trdega. Pomislil je, da je to morda večji kamen, zato je udaril še močneje. Toda to ni bil kamen, pred sabo je zagledal nekaj podobnega skrinji. Pokleknil je in s težavo odprl pokrov do dobro zarjavele skrinje, v kateri je bilo do vrha polno zlatnikov, ki so se v sončnih žarkih močno lesketali. Oče Jurec, ki je bil nekoliko oddaljen, tega ni videl. Sina so zlatniki mikali, a ni vedel, kako bi jih skril, da jih oče ne bi videl. Premišljal je in premišljal, kam bi očeta poslal, da bi jih lahko sam pograbil. Pa mu je padlo na pamet in je očeta poslal domov po malico z izgovorom, da bo ta čas kar sam kopal trdo zemljo. Komaj se je oče Jurec umaknil od roba njive, je sin pograbil zlatnike in si jih začel basati v žepe, v klobuk, za srajco in v rokave. Vseh zlatnikov iz skrinje mu ni uspelo pospraviti, zato je razmišljal, kaj storiti s skrinjo in preostalimi zlatniki. Zgrabil jo je in jo nameraval zvleči na skriven kraj. V tistem trenutku pa se je pred njim pojavila deklica v belem, ga zgrabila za vrat in ga prekucnila tako, da so se vsi zlatniki razsipali naokoli. Nekaj časa ga je premetavala po grmovju in ga vrgla čez skale v globoko brezno. Ko je nesrečnik v globeli že izpustil dušo, je zadonel pod gradom gromek glas:»Oj, ti nesrečni sin, ne samo tebi, tudi očetu so bili namenjeni zlatniki. Lahko bi postal najbogatejši človek daleč naokoli, če jih ne bi zavidal lastnemu očetu. Tako pa naj čakajo tistega, ki bo boljši od tebe!«

Mnogo je zanimivih pripovedk o skritih grajskih zakladih, ki so jih videli le povabljeni pastirčki in so si jih ogledovali v spremstvu lepih deklic ali škratov. Pravijo, da je en sam dan, preživet ob grajskih zakladih, trajal tako dolgo, da se je pastirčku po izhodu iz gradu zunaj vse spremenilo in tudi sam se je postaral za nekaj let.

Razen redkih izjem bodo gradovi v nekaj desetletjih izginili in z njimi tudi bogato ljudsko izročilo o grajskih zgodbah, ki so zaznamovale lep kos naše zgodovine.

Tekst: Jože Žlaus