Na tekmovanje smo se pripravljali en mesec, velik problem pa nam je povzročalo usklajevanje terminov, saj je to čas izpitov in študijskih obveznosti, del ekipe je zaposlen, natrpan pa je tudi urnik našega mentorja. Tako smo se velikokrat dobili tudi v nedeljo popoldne, da smo lahko vadili kot ekipa, saj je ekipni duh še kako pomemben.

Zahvaljujemo se našim »poškodovancem« (ki so to vlogo le odigrali), brez katerih nam zagotovo ne bi uspelo tako dobro, kot nam je. Na pripravah so potrpežljivo nastavljali svoje okončine, glasno tožili o bolečinah (seveda z igranjem) … Hvala jim. Zahvaljujemo se tudi g. Selimirju Čopiču, ki nam je kot profesionalec na področju prve pomoči pomagal pri osvajanju in utrjevanju našega znanja, nas seznanjal z novostmi s tega področja in iz nas napravil dobro ekipo.

Na tekmovanju smo osvojili 6. mesto z 2640 točkami in smo za zmagovalci zaostali zgolj za 80 točk. Ker to pomeni 8 manjših napak, smo se odločili, da jih naslednje leto izpilimo, da bomo posegali po še boljših rezultatih. Največja zmaga za vsakega posameznika med nami pa je zagotovo ta, da bi znali odreagirati v dejanski situaciji, kjer bi se naše znanje potrebovalo in bi bili poškodovanci resnični.

Katarina Kotnik