Lepe in modre misli! Prav gotovo so o tem razmišljali tudi pohodniki, ki so se v nedeljo, po zahvalni maši na sv. Tomažu, vračali v dolino. Dan je bil lep in kot nalašč za potepanje in prisotnost pri maši, ki jo je, kot zna le on, vodil župnik Perger. Njegove uvodne misli in povabilo k sodelovanju pri maši so bile namenjene minljivosti. Seveda je to podkrepilo šelestenje listja in naši pogledi h krošnji mogočnega gabra. Kot se za zahvalno nedeljo spodobi, je bilo mnogo zahval in tudi besed o tem, komu vse je prav in lepo, da se zahvalimo.

Po vsem lepo doživeti maši so sledili klepet, druženje in pogostitev. Nehote so mi misli uhajale k misli tedna, ki sem jo prebrala v Vojniškem zvonu. Ko so se prve na hitro izmenjane besede, v izgovoru gremo na kosilo, umirile, in popeljale govorce k minljivosti in hitro minevajočim dnem, tednom, letom …, se je umiril tudi korak. Ni manjkalo nasvetov, drobtinic in iskric življenja ter rahločutnih želja. Ko se je popoldan že spogledoval z večerom, je bilo treba v dolino. Nekajkrat na leto je lepo, če se snidemo na hribčku. Kot sem nekoč že zapisala, Koča pri Tomažu ni le dom planincev, temveč vseh Vojničanov.

Ta dan so na Koči dežurali Olga, Viktor, Cvetka in Vili. In uvodne misli se nanašajo nanje …

Hvala vam za prijaznost in dobro voljo. Nam, ki se ustavimo in obiščemo Kočo ter radi povabimo še koga, občutek pove, da ste nas veseli, in nam je v vaši družbi lepo.

Tekst in foto: Zvonka Grum