Kosovelove pesmi so predstavili Neli Rezar, Maks Kovač in Sonja Bastl, mladi umetniki Lucija Marčič, Ožbej Jager, Jurij Kukovičič, Patricija in Marcelino Rezar ter Otroško-mladinski pevski zbor Hozana z zborovodjem Simonom Jagrom pa so se predstavili z glasbenim delom programa. Prireditev je vodila Lea Rezar.

Slavnostna govornica, dr. Zvonka Zupanič Slavec, je prisotne nagovorila s svojo ljubeznijo do slovenske besede, do slovenske pesmi, do domovine Slovenije in do Boga ter zahtevo, da v času, ki je pred nami, storimo vse, da se vrednote povrnejo. Cankar je v svojem Kurentu čudovito zbral besede o naši deželi, o nebesih na tem koščku zemlje. ''Naš jezik je več kot le jezik sporazumevanja. Je dom, je zavetje, je kruh in sol, je pesem in molitev. Je tisto, kar nas je ohranilo, ko nismo imeli ne države, ne moči, je tisto, kar je Prešeren dvignil med zvezde, ko je zapisal, da je sinovom, hčeram slovenskim zarja svetla namenjena. In res! A ni prav jezik tisti, ki nas je držal pokonci, ko so se nad nam zbirali črni oblaki? A ni prav jezik tisti, ki nas je učil, da je lepota močnejša od strahu, da je dobrota močnejša od nasilja in da je vera močnejša od dvoma. Slovenci smo narod, ki je svojo identiteto izgradil na svoji besedi, na besedi, ki je bila najprej molitev, nato pesem, nato knjiga, šele nato ustava. Danes pa je naš skupni dom.

Ko govorimo o domovini, ne govorimo le o zemlji, ampak o tem koščku sveta, ki ga je Bog položil med Alpe, Panonijo in Jadran, kot bi hotel reči: Tukaj je prostor lepote, tukaj je prostor miru, tukaj se lahko človek sreča s sabo in svojim Stvarnikom. Ta kraj pa ni popoln. Ni brez bolečine, brez trpljenja, brez preizkušenj. A prav zato je naš, prav zato je resničen, prav zato ga na nek način še bolj ljubimo. Dragi Prijatelji! Prešernov dan je praznik življenja. Življenja, ki ga spoštujemo od spočetja do narave smrti. življenja, ki ga varujemo, ker v njem vidimo Božji pečat. Življenja, ki ga ne merimo le po moči, zdravju ali uspehu, temveč po dostojanstvu, ki ga ima vsak človek – bolnik, otrok stari, ranjeni popotnik ali kralj.

Slovenska tradicija, prežeta s krščanskimi koreninami nas uči, da je  človek svet, da je vsak človek zgodba, ki jo piše Bog. in zato je tudi naloga vsakega zdravnika, učitelja, duhovnika, starša in soseda, naloga vsakega izmed nas je, da varujemo življenje, da lajšamo trpljenje, da dvigamo padle, da spremljamo osamljene, da stojimo ob strani tistim, ki jih je svet pozabil. To je krščanska etika, to je slovenska srčnost.

Ko danes praznujemo kulturo, praznujemo tudi upanje. Upanje, ki ga je Prešeren videl v narodu, ki je bil majhen, a je nosil v sebi nekaj neizmernega. Upanje, ki ga je Cankar videl v materi, ki moli za svojega sina. Upanje, ki ga vidimo mi, ko se ozremo po naši deželi in rečemo: Hvala za ta dom. Hvala za ta jezik. Hvala za narod. Naj bo ta dan priložnost, da se spomnimo, kdo smo. Da se spomnimo, da smo narod pesnikov, narod delavcev, narod vernikov, narod borcev, ki zna stati pokonci. Narod, ki zna odpustiti. Narod, ki zna ljubiti. Naj bo ta dan priložnost, da se spomnimo, da je domovina več kot prostor – je poslanstvo. da je jezik več kot beseda – je duša. Da je vera več kot obred – je moč, ki nas drži skupaj.

Dragi prijatelji, naj nam Prešernov dan znova prižge luč v srcih. Naj nas spomni, da smo blagoslovljeni, ker živimo v tej deželi. Naj nas spomni, da je lepota okoli nas klic k odgovornosti. Naj nas spomni, da je kultura most med preteklostjo in prihodnostjo. Naj nas spomni, da smo – kljub vsem razlikam, ena slovenska družina.

Naj Bog blagoslovi našo domovino. Naj blagoslovi naš jezik. Naj blagoslovi naše družine. Naj blagoslovi vse, ki ljubijo ta raj pod Triglavom. In naj v nas živi tista prešerna, svetla misel, ki pravi: Da je vredno živeti. Da je vredno ljubiti. Da je vredno biti Slovenec.''

Tekst in foto: Milena Jurgec