Pohorje je predalpsko hribovje, ki leži na severovzhodnem delu Slovenije. Na vzhodu ga omejuje Dravsko polje, na severu Dravska in na zahodu Mislinjska dolina. Tu najdemo različne rastlinske vrste in Rajko nam je postregel z obilico znanja o drevesnih vrstah, avtohtonih za Pohorje. Občudovali smo planje, travnata območja in, na našo srečo in zaradi Rajkovega dobrega očesa, opazili tudi mesojedo okroglolistno rosiko. Pravzaprav so nas vso pot spremljale zdravilne rože ter razni plodovi. Borovnice smo nabirali pod Kremžarjevim vrhom, cvetovom brusnic pa smo sledili že od Planinke. Tudi gobarji so dobili nekaj za pokušino. Vojko, Sonja in Lojze so ob pogledu na lisičke pozabili na markacije in pot, ki je bila še pred nami. Ni manjkalo arnike, svišča, rumene lakote idr. Ob zeliščih so izkušnje delili tudi Marjetka, Bojan in Štefka. Z Marjano sva pridno poslušali, se učili in obujali spomine na prehojene poti. Koliko jih je bilo! Lepih, nepozabnih, umeščenih v spomine srca!

Prvi večer, ko je bila za nami najdaljša tura pohoda, nas je presenetil Franci s harmoniko. Z znanimi melodijami je dodal pridih razigranosti tudi ostalim pohodnikom, ki smo jih naslednje dni še srečevali. Koča na Pesku nam je nudila udobno sprostitev in počitek po naporni turi. Slovenska planinska pot ne sledi le najhitrejši poti do Slovenj Gradca, saj pogosto napravi obvoz na kakšen bližnji »vrh«. Zasledili smo, da smo prepoznavali različne podatke o dolžini poti in opravljenih višinskih metrih. Tu sta svoje spretnosti združili Sonja in Vidojka ter nam postregli s svežimi podatki (čas hoje, kilometri itd.). Damjanini vzkliki navdušenja in veselja so nas spomnili, da ko si tako daleč, da ne moreš niti koraka več, si prehodil ravno polovico razdalje, ki si jo sposoben prehoditi. Franc in Minka sta z umirjenim tempom hoje spodbujala tudi ob naporu na hrib Jezerskega vrha, kot bi govorila z ljudsko modrostjo, da »si damo duška, srcu moči, da nam bo lepše na stare dni«.

Ob izviru vode ljubezni pod Planinko sta si rezervo natočila tudi Franci in Branko. Ob kapelici pod Kremžarjevim vrhom smo z Vilijevo intonacijo zapeli Marijino pesem. In spomnila sem se Andrićeve modrosti, da se v pesmih človek spominja samo tistega, kar ljubi. Pesem se je oglasila tudi v koči pod Kremžarjevim vrhom, kjer je Marija iz nahrbtnika potegnila »plonk cegle«. Dogovorili smo se, da jih še oplemenitimo z bogastvom ljudskih biserov.

K veselemu razpoloženju in dobri družbi so vsi pohodniki dodali svoje; tudi Zdravko, saj je ob podvigu čez zeleno Pohorje potrdil misel, da je vsak dan priložnost za nove izkušnje in kjer je volja, je tudi pot! Je pa tudi pot, kjer se lahko prisluhne, posluša in molči v tišini gozdov. Le dihanje, šelestenje listov in žvrgolenje ptic predrami trenutke, ko steza poje samo navzgor ... In spomin je dosegel tudi tiste, ki jih ni bilo z nami.

Tekst: Zvonka Grum
Foto: Zvonka in Franc Grum