V krščanski ikonografiji simbolizira jajce Kristusovo vstajenje in Veliko noč, ki pomeni višek v krščanskem cerkvenem letu. To je zmaga nad smrtjo od mrtvih vstalega Kristusa po velikem petku, ko je bil pribit na križ. Noč, ko je Kristus čudežno vstal od mrtvih, se zato imenuje Velika noč z veliko začetnico. To je noč največje skrivnosti, ki se je dogajala leta 33 po našem štetju (po Kristusu).

Krašenje velikonočnih jajc je bilo razširjeno zlasti med slovanskimi narodi, posebej med Čehi in Slovaki, v Sloveniji pa v Beli krajini, v delu Dolenjske in nekoliko kasneje tudi v Prekmurju. Tu so se ohranili lepi primerki poslikav v tako imenovani »batik« tehniki. Kasneje so se pojavile tudi drugačne poslikave, od drsank, rumenk ipd. pa vse do modernih, včasih kičastih načinov poslikav.

Kaj je »batik« tehnika poslikave? Ta tehnika je zelo stara, saj so jo v zgodovini uporabljali za barvanje tkanin v Afriki in v orientalskih deželah. Njeno bistvo je, da so tiste površine, ki naj bi po barvanju ostale neobarvane, zaščitene z voskom ali podobnim sredstvom. Barva se torej na zaščitenem delu ne prime, obarvani so le deli, ki niso bili zaščiteni. Kdaj se je »batik« tehnika pojavila pri nas, ni znano. Gotovo pa je, da je ta tehnika poznana v Beli krajini že več kot 200 let. Od tu prihaja tudi ime »pisanica«, kar pa prihaja iz besede »pisa«, ki pomeni črto. Zato v Beli krajini pisanice pišejo, ne rišejo.

Za pisanice so ljudje po navadi uporabljali kokošja, redko kdaj pa tudi račja ali gosja jajca. Za pisanje – risanje se uporablja posebna pisalka, ki je sestavljena iz pločevinastega lijačka in okoli 10 cm dolgega lesenega držala. V lijaček se vstavi vosek, ki se nad plamenom sveče topi in se na jajčno lupino rišejo črte, pike ali ostali geometrijski liki. Najlepši primerki pisanic pa vsebujejo tudi cvetlično poslikavo in simboliko iz Svetega pisma.

O lepotah poslikav belokranjskih pisanic je že leta 1893 pisal Janko Barle v knjižici »Izvestja muzejskega društva za Kranjsko« in leta 1922 je Albert Sič izdal veliko mapo z več kot 200 najlepšimi motivi pisanic iz Bele krajine in Dolenjske. Od leta 1990 pa je izšlo kar nekaj knjig o pisanicah: »Pisanica rdeča« – Dušica Kunaver, »Belokranjske pisanice« – Belokranjski muzej v Metliki, »Izdelovanje pirhov v batik tehniki v Prekmurju« – Elizabeta Urisk, »Pirhi, pisanice, remenke« – Primož Hieng, »Delajmo pirhe« – Neža Romih idr. Vse več je tudi umetnikov, od Maksima Gasparija naprej, ki v različnih slikarskih tehnikah upodabljajo motive iz pisanic, zato bo nekoč tako priljubljena obrt zagotovo živela še naprej. 

Tekst in foto: Jože Žlaus