Sem diplomirana medicinska sestra, zaposlena v SeneCura domu starejših občanov Vojnik.
Imam neposreden stik s starostniki in z njihovimi doživljanji preteklosti ter sedanje jeseni življenja. Menim, da stereotipi o starostnikih nikakor ne držijo, zato bi vam rada predstavila svoj pogled na »tiste, ta stare«, kot jim pogovorno radi rečemo.
Opažam, da je nestrpnost do starostnikov vedno bolj izražena, kar je najverjetneje tudi posledica tega, da se daljša življenjska doba. Spomnim se svojih srednješolskih časov, ko smo starejšim na avtobusu odstopili sedež, jih pozdravljali na ulici in jim pomagali pri nošenju težkih vrečk, ko so se vračali iz trgovine. Danes je to prej izjema kot pravilo. V domu starejših sem delala po končani srednji šoli, nato sem se po diplomi zaposlila v bolnišnici in po treh letih dokončno začutila, da takšno delovno okolje ni zame, zato sem se ponovno vrnila v okolje, kamor spadam – na sedanje delovno mesto. Odzivi ljudi na nas, ki smo zaposleni v domovih za starejše, niso ravno najlepši, saj večina misli, da gre samo menjavo inkontinenčnih pripomočkov in hranjenje starejših. Ne vidijo pa tistih pristnih vezi, ki se spletejo med nami. Vsak dan z veseljem pridem v službo, ker vem, da me tam že nestrpno čakajo obrazi, na katere s svojo dobro voljo in toplo besedo lahko pričaram nasmeh. Obrazi, ki si zaslužijo, da jih spoštujemo, saj so doživeli toliko vsega, da nam ob vsaki priložnosti zaupajo košček svojih spominov. Tempo dela dostikrat ne dovoli, da bi si zanje vzeli toliko časa, kot bi ga potrebovali, zato nestrpno čakajo, da se spet vrnemo v njihov dom, ki je sedaj v najboljšem primeru sobica s posteljo in omaro, veliko pa je takšnih, ki si majhno sobico delijo še z nekom. Ko pride nov stanovalec/ka na sprejem v dom, se nam zdi samoumevno, da sprejme to svoje skromno, novo domovanje. Pa stopimo v njihove čevlje. Celo življenje so garali in se po svojih močeh trudili preživeti in si zaslužiti kruh, z odrekanjem so si ustvarili dom in družino. Dokler so lahko, so pomagali otrokom, čuvali vnuke, skrbeli za svoj dom, na katerega so ponosni. Nato pride čas, ko namesto zdravja nastopi bolezen in skupaj s svojci se odločijo za namestitev v domu starejših, ker jim ne želijo biti v napoto in breme. Za sabo pustijo vse in sedaj imajo le to majhno sobico. Tukaj nastopimo mi, zaposleni, ki se trudimo, da se v novem domovanju počutijo sprejete, ljubljenje in varne. Iz dneva v dan v naše delovno okolje, ki je obenem njihov dom, prinašamo toplino, sočutje in empatijo. Trudimo se, da dnevi minevajo v znamenju veselja in dobre volje, obenem pa z vsem svojim pridobljenim znanjem skrbimo za njihovo zdravje. Pa vendar iz službe odhajamo z občutkom svobode, vede, da nas lahko čaka enaka usoda.
Skrb vzbujajoča misel je, da bodo tisti, ki so sedaj mladi, do takrat pozabili, kaj je empatija.
Če bi imeli možnost starostnike doživljati kot jaz, bi videli, da se za njihovimi zgubanimi obrazi skrivajo težke izkušnje in dostikrat tudi napačne odločitve, ki so jih sprejeli misleč, da so bile v danem trenutku pravilne. Svojih odločitev ne morejo več spremeniti in vplivati na preteklost, lahko pa mi poslušamo njihove nasvete, jim sledimo in se iz njihovih napak veliko naučimo. Ničkolikokrat zamahnemo z roko, misleč, da ne vedo, kakšno je danes življenje, preslišimo tisto, kar je bil nauk njihove zgodbe ... in v bistvu samo ponovimo njihove napake …
V življenju se, četudi si tega ne želimo, vse obrne. Ko telo opeša, se človek vrne na podobno pot, kot je bila ob njegovem rojstvu, postane odvisen od pomoči drugih. Vendar je razlika ta, da se človeka ob rojstvu vsi veselijo, ga častijo, ljubijo in se mu posvetijo. Popolnoma samoumevno je, da odgovorni zanj v celoti poskrbijo. Ob rojstvu pridemo na svet brez vsega, starši in okolica nas učijo, kako postati človek. Do takrat, ko nam dodobra osivijo lasje, smo polni življenja, izkušenj, vrednot in modrosti. In ravno to je to, na kar pozabljamo pri starostnikih. Poglejmo jim v oči, vsake pripovedujejo svojo zgodbo o ljubezni, trpljenju, žrtvovanju, odrekanju, veselju. Četudi je telo postalo okorno, boleče, v duši tli, ker je doživela toliko vsega, da je tako živa, kot še ni bila nikoli prej. Vsaka guba na telesu, sploh obrazu, pokaže, kako so živeli, kako so se imeli. Prav vsak je zgodba zase. Pa vendar so ljudje, ki so bili nekoč na višku svoje moči, sedaj na robu družbe in breme na vsakem koraku, ki ga naredijo.
Ne glejmo nanje kot na nekoga, ki je odslužil svoje in sedaj samo še čaka na konec.
Ne obnašajmo se, kot da mi ne gremo po isti poti.
Življenje iz dneva v dan hiti in ta čas bo prišel – tudi za nas.
Če mislimo, da smo boljši od njih, potem smo še daleč od modrosti.
Tekst: Barbara Brglez, diplomirana medicinska sestra
