Po domače Turkov Dolči se je po osnovni šoli zaposlil v tovarni emajlirane posode Emo Celje, kateri ji je bil zvest vse do upokojitve. Za ženo si je izbral Malčko iz Landeka, ki mu je kar kmalu povila tri sinove. Po očetovi smrti je prevzel posestvo in začel gospodariti na svoji zemlji. V največje veselje so mu vinogradniška dela, tradicionalno kletarjenje v svoji kleti, pozimi pa rad poprime za mesarske nože ter tu in tam pomaga »čunekom« na oni svet, da razveseli gospodinje.

Turkova klet stoji na vrhu hriba v Gradišču, je tudi najstarejši objekt in magnet za obiskovalce. Drugi magnet je skromen in prijazen gospodar Dolči s svojim štirinožnim prijateljem Reksom, kar vabi in še tako vase zaprtega mimoidočega naključnega sprehajalca predrami, da se tu ustavi in ob kozarčku rdečega pokramlja o vremenu in razgledu po dolini. Na ta kraj ima veliko ljudi lepe spomine. Tu se že petdeset let vrstijo velika družabna srečanja, praznovanja, tu so se rodila ljubezenska spoznanja, tu se poka s štuki, igra harmonika, poje, od tu ne gre nihče žejen. Vse to obvlada Dolči.

Dolči je človek, ki ima veliko prijateljev iz vseh vrst generacij. In nekaj teh prijateljev ga tudi kliče kar ata Dolči. Odločili smo se in prišli, da mu zaigramo in voščimo in se tako oddolžimo za njegovo dobroto, on pa nas po stari kmečki navadi povabi v klet na kozarček.

Ko smo prišli do kleti, je moral naš slavljenec najprej zavrteti velik nov klopotec, da smo slišali njegov glas.

Gradiški štukarji so svojemu inštruktorju in poveljniku priredili sedem slavnostnih strelov iz gradiških orglic.

Ko pa je naš slavljenec odklenil kletna vrata, da nam natoči vina, tako kot vedno, ga je notri presenetil nov sodoben in zmogljiv moped s smerokazi - naš poklon za njegov praznik. Sledile so čestitke za zdravje in srečno vožnjo in nazdravili smo s slavljencem. Po skupinskem fotografiranju nas je Dolči z vožnjo po zadnjem kolesu povabil v topel hišni prostor, kjer smo ob zvokih harmonike in prepevanju nadaljevali pozno v noč.

Ne morem pa mimo tega, da ne bi na koncu zapisal, da ima naš Dolči tudi dober posluh za razvoj vasi. Večji del ceste je speljane po njegovi posesti in velika so bila zemeljska dela in velika pridobitev za kraj in uporabnike. Omogočil je velika zemeljska dela za prireditveni prostor za izpeljavo 9. srečanja Gradiščanov Slovenije in parkirišče za avtobuse. Dovolil je pripeljati osemtonsko skalo za hrbtišče štukov in s tem omogočil gradiškim štukarjem varno izvedbo pokanja. Vse to so dejanja, ki štejejo in so hvale vredna za malega človeka z dobrim srcem.

Na splošno je vidno, da iz družine Jošt veje veter z veliko dobre volje, dobrote in prijaznosti, in to nas kljub skromnosti povezuje in osrečuje.

 Martin Goleš