Hrana je pomembna za preživetje, saj z njo vplivamo tako na fizično kot na psihično počutje. A v današnjih časih se ob pogledu na polne vozičke hrane v trgovinah zdi, da ljudem primanjkuje kritičnega pogleda na zaužito hrano. Hrani, ki jo ljudje zaužijejo, iz različnih razlogov ne namenjajo pretirane pozornosti, tista na trgovskih policah se jim zdi boljša od pridelane doma, sadje bolj sočno in barvito, zelenjava lepša na pogled.

Veliko vlogo pri tem igrajo tudi cene, ki sicer v teh časih res letijo v nebo, a nekatere nas s svojo “nižino” prav kličejo, da se “zbudimo” in razmislimo, ali smo vredni npr. piščančje klobase za manj kot 2 eur za kg, ob čemer vemó, da kilogram svežega piščančjega mesa dosega tudi ceno 7 eur? Ob tem bi se nam morali vključiti prav vsi alarmi. Vprašati se moramo, če sta cena in videz živil res pomembnejša od vsebine?

Medtem ko smo Slovenci znani kot vrtičkarski narod in je trend prakticiranja samooskrbnosti lepo opazen pri mladih, pa se v večini ljudje ne zavednamo dovolj, da hrana niso le gradniki za fizično telo, temveč je pomembna tudi za naše eterično in čutilno-duhovno telo ter naš notranji jaz. Tega so se dobro zavedali že naši predniki. Za samostanske redove je bila ključna samooskrba z živili in zdravili (zelišči), saj so tako lahko preživeli epidemije in nevarnosti. Ljudje so v preteklosti v večji meri obdelovali vrtove, njive, sadna drevesa – s temi pridelki so se prehranjevali. 

Doma vzgojena hrana je vsekakor najboljša, saj vemo, kako je bila pridelana (brez pesticidov) in s kakšno energijo je bila negovana. Hrana z domačega vrta, njive, balkona, ravne strehe ali preprosto iz lončka okenske police raste tik do trenutka, ko pride direktno na mizo, sveža ter polna potrebnih prehranskih vrednosti, kar za hrano, ki v sistemu svetovne trgovine prepotuje na tisoče kilometrov, ne moremo trditi. Tudi za tisto ne, ki ima oznako ekološka.

V času, ko vstopamo v prehransko krizo, je zato nujen temeljit osebni razmislek: kako bomo poskrbeli za lastno prehransko samooskrbnost? Koliko sploh je vredno naše zdravje? 

Prehranska samooskrba je že več let tema mojega osebnega raziskovanja, neformalnih izobraževanj ter posledično konkretnih premikov in aktivnosti, nešteto (tudi neuspelih) poskusov, zapleveljenih gred zaradi pomanjkanja časa … Iz poletne bere zelenjave na vrtu sem tako prišla do točke, ko je sveža, doma pridelana hrana na jedilniku vse leto, vsak dan … obroki pa so pripravljeni pretežno iz doma pridelanih živil. Torej – kjer je volja, je tudi pot. Velja si predvsem zapomniti, da lahko začnemo kadar koli in kjer koli. Uporabimo tisto, kar imamo in naredimo, kar lahko.

                  Začni tam, kjer si; uporabi to, kar imaš in naredi, kar lahko.

Na srečo so tla v Sloveniji (večinoma) še vedno čista, zemlja rodovitna, podnebje pa primerno za pridelavo hrane, zato lahko doma skoraj vsak kaj malega pridela. Na voljo so tudi (zaenkrat še) gozdovi in jase, kjer nas čakajo raznovrstne rastline, gobe in sadeži. Izkoristimo te vire prehranjevanja in sočutno ravnajmo s temi površinami. 

Kot posameznik težko dosežemo lastno prehransko samooskrbo, lahko pa jo dosežemo lokalno – v Slovenskem prostoru. Bodimo proaktivni v iskanju rešitev za lastno zdravje, pridelajmo hrano doma ali stopimo do lokalnega kmeta. Povezujmo se! V Vojniški občini je teh kmetij kar nekaj, tudi v tukajšnji KZ je moč kupiti domače pridelke. Širom po Sloveniji deluje kar nekaj kmetij, ki ponujajo domače zabojčke, obstajajo tudi organizirane skupnosti, kjer preko spletnega naročanja ekoloških pridelkov lahko v vašo neposredno bližino enkrat tedensko pripeljejo ekološke izdelke iz vse Slovenije.

Možnosti je veliko, samó najti je potrebno pravo zase in s tem podpreti sebe in druge. 

Tekst: Andreja Preložnik

Foto: osebni arhiv