Zadnja štiri leta osnovnošolskega šolanja sta bila razrednika paralelk profesorja Majda in Marjan Lebič, zato smo bili na izletih, športnih dnevih ali ekskurzijah vedno skupaj kot en razred. Veliko razkošnih in drobcenih radosti pa tudi nekaj skritih in razkritih trpkosti še sedaj nosimo v sebi, se jih spominjamo in se ob njih nasmejimo ob vsakem srečanju.

S hvaležnostjo se spominjamo učiteljev in profesorjev, ki so nas spremljali v letih osnovnošolskega izobraževanja. Posebna zahvala in hvaležnost gre našima dragima razrednikoma Majdi in Marjanu Lebiču, ki sta nas z veliko mero potrpljenja, z znanjem, bogastvom duše, korak za korakom znala voditi v pravo smer – na pot odraščanja – na pot življenja. Čeprav je takrat čas tekel počasneje, kot teče sedaj, je naše šolanje hitro minilo. Iz varnega zavetja osnovne šole, kjer so bile vse naloge rešljive in smo dobili odgovore na vsa vprašanja, smo stopili v realnost, po pridobitvi poklicev pa v svet odraslih.

Verjetno za marsikoga ta svet ni bil takšen, kot si ga je takrat predstavljal. Gotovo smo bili vsi kdaj razočarani. Vsak po svojih močeh je iskal rešitve za probleme, s katerimi se je srečeval. A na lepe dni nismo pozabili. Pogumno, vztrajno in pošteno smo prehodili to pot, pot do 50. obletnice odhoda iz Osnovne šole Vojnik. Med mnogimi so se stkala pristna prijateljstva, ki še trajajo. Naša skupna srečanja vsakih pet let pa so vedno vesela, iskrena in polna lepih spominov. Letošnje pričakovanje jubilejnega srečanja je zaznamovala bolečina ob odhodu v večnost naše drage razredničarke. Dvanajstega junija smo se zato zbrali v cerkvi sv. Jerneja v Vojniku, kjer je naš sošolec Jože Špes, župnik v Brestanici, daroval sv. mašo za pokojno in še za pokojne sošolke in sošolce. Hvaležni smo Jožetu za lepe besede v pridigi, hvala pa tudi Dušanu in Rafku, da sta k sodelovanju povabila sopevce MPZ France Prešeren iz Vojnika, ki so z ubranim petjem še polepšali bogoslužje. Na orglah jih je spremljal prof. Marjan Lebič. Vsem iskrena hvala. Po maši smo se pred cerkvijo okrepčali z rujno kapljico, se postavili pred fotografski objektiv, nato pa se odpeljali proti Ljubečni, kjer se je nadaljevalo naše druženje.

Kot vedno je bilo tudi tokrat veselo, sproščeno, polno smeha pa tudi petja. Za dobro razpoloženje in spremljavo je s harmoniko poskrbel Stanko Mikola. Pavlica, Lidija, Dušan in Rafko so se tudi letos potrudili za vse nas. Hvala vsem. Upamo, da se čez pet let zopet srečamo. Veseli bomo tudi tistih, ki so letos ali pa prejšnja leta zamudili naša druženja.

Angelca Tome