Zavedanja, kaj imaš, ko si zdrav, ko lahko skrbiš sam zase in ko nisi tema pogovorov in včasih neposrednih, pa tudi prikritih pogledov, se zaveda le peščica ljudi. Tisti drugi se običajno tega začnejo zavedati šele takrat, ko so sami prizadeti oz. ko se jim zgodi nekaj hudega.

Toliko je govora o nestigmatizaciji invalidnih oseb. Je upoštevana? Velikokrat žal ne! Živimo v času velikih preizkušenj. Nemalo je ljudi, ki tudi pri nas živijo na robu revščine, nekateri pa menijo, da je težava tam nekje, daleč … Ne, imamo jo tudi mi, a jo je treba videti in si priznati, da je.

Imamo nekaj zelo lepo razvitih služb, ki delajo v smeri pomoči ubogim in invalidnim, imamo občine, ki delujejo v smeri pridobivanja certifikata, t. i. Občina po meri invalidov, kot je vojniška itd. Ko pa je govora o zaposlovanju invalidnih oseb, se pogosto pojavijo težave. Malo je delodajalcev, ki v svojo delovno sredino vzamejo invalida, in malo je delodajalcev, ki se potrudijo za svojega zaposlenega in mu pomagajo ter omogočijo drugo, lažje delovno mesto, če ima zdravniško potrdilo, ki mu omenjeno narekuje.

Po eni strani se zagovarja skrb za dobro psiho-fizično stanje invalidnih oseb, vendar menim, da se velikokrat z napačnim in nekorektnim obnašanjem do invalidnih oseb omenjeno psihično stanje oseb še poglablja in spravlja ljudi v obup (kako živeti in preživeti otroke in družino).

Morali bi se zavedati, da smo ljudje tisti, ki si sami krojimo usodo in to, kako bomo živeli. Zatorej; spoštujmo se med sabo, pomagajmo si, vzgajajmo otroke tako, da bodo spoštovali in imeli radi starejše ljudi, bolne, invalidne in ljudi s posebnimi potrebami. Ne obsojajmo, pomagajmo! Spodbujajmo medgeneracijsko sodelovanje: mladi s starejšimi, z invalidnimi. Bolje bomo vsi skupaj razumeli, bolje se bomo povezali, manj se bo obsojalo! Težave ne bodo ostale tam nekje zunaj, bodo v naši sredini, ampak nekdo bo prisluhnil, nekdo bo pomagal ...

In kot mnogokrat slišim: »Tako rad bi vstal iz invalidskega vozička in šel. Rad bi hodil, rad bi delal to in ono, samo, da bi bil zdrav! Rad bi hodil v službo kot nekoč …« Razumem, pa še kako zelo.

V zaključku preteklega leta je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak dejala, da je Slovenija na dobri poti, da brezposelnost mladih pada; ta podatek nas navdaja z upanjem in samo upamo lahko, da bo program, ki že teče, mladim invalidom in osebam s posebnimi potrebami odprl veliko več možnosti za lažje vključevanje na trg dela. 

Spoštovani delodajalci, veliko je delovnih področij, kjer lahko delajo invalidne osebe. Dajte jim možnost, da delajo, če le lahko! Morda se še zavedate ne, da boste v svojo sredino sprejeli res dobrega delavca, vsekakor pa boste poslali močno sporočilo in potrdilo družbi, da je invalidna oseba kot vsaka druga, ki si brezpogojno zasluži priložnost!

»Ena od velikih skrivnosti življenja je, da je zares vredno le tisto, kar naredimo za druge.« Lewis Carroll

Tekst in foto: Dragica Jezernik