Ve se, da brez okrepčila niso krenili dalje, čeprav pred njimi ni bila ravno dolga pot do Felicijanovih. »Tam nas je pričakal gospod Herman s harmoniko. Poleg dobre postrežbe in res dobre kapljice smo občudovali izredno strokovno urejeno brajdo z žlahtno trto laški rizling,« je videno strokovno opisal Krašovec.

Tudi pri Skutnikovih ni bilo nič drugače. Dobro vino skupaj z ostalimi dobrotami jim je kljub že razmeroma polnim želodcem še vedno teknilo. Ob zvokih glasbe pa je vse skupaj postajalo še bolj veselo. Naslednja postaja so bili Močenikovi, kjer so vsi ostrmeli ob pogledu na … »Kakšne fige," smo dejali skoraj v en glas, ko smo ob vhodu v klet zagledali mogočno drevo, kakršnega še v Primorju težko najdeš. Vsi smo trgali z nje, pa se drevesu to ni prav nič poznalo,« ne more pozabiti Mirko, ki ima, ko gre za vegetacijo, še posebej izostren vid. Najbrž veste, kaj je sledilo. Spet dobro vino in hrana.

Naslednja postaja, graščina Socka, je bila vsaj nekoliko bolj oddaljena. »Mnogi od nas graščine še niso videli od blizu, niti nismo poznali njene zgodovine. O vsem tem nam je pripovedovala Mira Šeško. Občudovali smo mogočna drevesa, ki naj bi jih lastnikom v času največjega razcveta graščine podarjali obiski, ki so prišli iz daljnih, eksotičnih krajev. Zato so grajski parki in vrtovi polni prelepih dreves, kar se še kako splača ohraniti,« je poudaril rojeni vrtnar Krašovec.

»Naslednja postaja so bili Kokovi. Tudi tam smo bili deležni velikodušnega gostoljubja in tudi njihove trde in tekoče dobrote so šle v slast. Ob vračanju smo se ustavili pri Šeškovih, kjer so nam pripovedovali o konjerejstvu, športnih tekmovalnih konjih, razkazali so nam tudi kovaško delavnico,« je opisoval sogovornik.

Nazadnje so se ustavili pri Potočnikovi trojki, pri bratih Alojzu, Jožetu in Otu. »Znana gostoljubnost Potočnikovih fantov se je takoj pokazala, saj so nas hitro postregli z dobrotami in vrhunskim vinom. Pri Jožetu smo občudovali še njegov raj na zemlji v obliki zares lepo urejene zidanice in okolice, pri Otu pa zgledno urejen vinograd. Pravzaprav ni bilo postojanke, kjer ne bi naleteli na zgledno urejen vinograd. Ni bilo hiše, kjer nas ne bi pogostili. Postrežbe so bile tako bogate, sploh pri Otu, kot da bi prej cel dan kopali v vinogradu. In ni bilo zidanice, v kateri ne bi poskusili vrhunskega vina. Iz srca se zahvaljujemo vsem,« je zaključil Mirko in ob tem izpostavil še Mirana Kovača, njihovega neumornega člana (podrobneje je ta poosebljena pridnost opisana v drugem članku), ki je peti pohod od kleti do kleti organiziral, na koncu pa je še vse pohodnike kar s traktorjem in prikolico zvozil domov.

Mirko Krašovec, Rozmari Petek