Pozor – to ne bo klasičen članek. Bo izkustven, bi lahko rekli. Že leta spremljam moža, ki hodi na vaje moškega pevskega zbora. In sem mu "fauš"! Pri njih je vse "poštimano". Vsake vaje, načrti za novo pevsko leto, tonska obvestila na telefonu, da kdo ne pozabi na kak dogodek, nadvse zanimivi izleti … Ali veste, da ožje vodstvo zbora poskrbi še za sendviče, da slučajno kdo navsezgodaj ne bi bil preveč lačen, preden pride na vrsto kosilo? Žensk k moškemu zboru pač ne jemljejo, razen včasih – kar je res velika sreča – nas vzamejo zraven na kakšen izlet. Kot je bil denimo zadnji, predpočitniški izlet, na katerem smo se romantično nastavljali labodom ob Zbiljskem gaju, se sprehajali po Tavčarjevem dvorcu Visoko pri Poljanah in se družili ob pisani množici različnih obiskovalcev dvorca; mnogi, bolje rečeno, mnoge, so z zanimanjem prisluhnili/-le krajšemu koncertu naših moških.

Vedno je pač tako, da kjer so moški, je tudi petje. Nikoli noben izlet ni "kar na suho" (ob tem je dovoljeno pomisliti tudi na kaj drugega). Vedno imajo na poti vsaj dva mini koncerta. Če gredo na pot ob nedeljah, se ustavijo pri kakšni cerkvi in s petjem obogatijo bogoslužje, če drugega ne, pa vsaj priložnostno zapojejo. Mojster izbire lokacij je kar predsednik zbora Franci Korošec, ki je sicer tudi turistični vodnik. Večkrat pri izbiri pomaga tudi Beno Podergajs, človek, ki ima menda res po čisto vsej Sloveniji kakšne dobre znance. Če drugega ne, vsaj jasličarje. Tu je še Rafael Brance, ki s svojo pekarno poskrbi še za kakšen posladek na poti, pa Marjan Žlaus, ki odpre blagajno za kavico … Odlično je tudi sodelovanje z vojniškimi vinarji, ki izletnikom donirajo še kakšno steklenico rujnega. Skratka, vedno vse "štima" v nulo.

Dobre prijatelje ima zbor povsod. Mi je povsem jasno, zakaj. Nikoli nikomur ne odrečejo, če jih kam povabi. Pa naj bo to kakšna obletnica ali žal, pogreb. V bogatem repertoarju najdejo pesem za prav vsako priložnost. Hja, da vam ne povem, kakšne šaljive obstajajo. Leta jih spremljam, pa sem nekatere slišala prvič šele pred kratkim, ko so za okroglo obletnico prišli zapet mojemu sosedu, njihovemu članu. Po vsem tem ni čudno, da vsako leto, ko pripravijo svoj letni koncert, napolnijo dvorano. Pa katero koli temo ali osrednjo nit si njihova Milka, uradno Emilija Kladnik Sorčan, izmisli (mimogrede, decembra bo preteklo 30 let, odkar je prvič stopila pred vojniške pevce). Naslov letošnjega letnega koncerta, ki so ga izpeljali aprila, je bil Kje je moj dom. Naslovili so ga po istoimenski pesmi, ki so jo prvič (no, to je zanje prava redkost) slišali, ko so lani spremljali romarje na Brezjah. Tam so slišali zanimivo domoljubno pesem, poprosili za en izvod in jo izročili Tomažu Marčiču, ki je priskrbel aranžma za moške glasove. Premierno so jo zapeli ravno na letnem koncertu.

Moški bralci Ogledala! Vi imate še možnost, da se jim pridružite. Z vajami v novi sezoni, ko stopajo v svoje 88. leto delovanja, so ravno začeli. Ženske, tudi ve imate vzvod: če moškim ukažete, da morajo na vaje, boste dvakrat na teden ob večerih imele daljinca le zase in vsaj enkrat letno odličen izlet.

​Tekst: Rozmari Petek

Foto: Vojko Ivančič, Lea Sreš