Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori velja za najlepšo celostno umetnino srednjega veka v Sloveniji – za visoko pesem slovenske gotike, v kateri so se na svojevrsten način prepletle glavne umetnostne zvrsti (arhitektura, kiparstvo in slikarstvo) na visoki estetski in ustvarjalni stopnji tedanjih umetnostnih tokov iz najpomembnejših evropskih umetnostnih centrov. Ogled stavbe in njenih vsebin ne pomeni le izrednega estetskega doživetja in sprehoda v poseben duhovni svet, ki je na Ptujski Gori vzniknil pred 600 leti, ampak je mnogo več.
Najstarejše znano ime za Ptujsko Goro se je ohranilo v latinščini: Mons gratiarum (Gora milosti). Eden glavnih pobudnikov gradnje je bil Ulrik IV. iz družine Walsee-Drosendorf, tedanji dvorni mojster vojvode Viljema Avstrijskega in od leta 1396 zakupnik gospoščine Majdburg, nekdanjega gradu v bližini Lovrenca na Dravskem polju. Po njegovi smrti leta 1400 je odgovornost za izgradnjo prevzel Bernard Ptujski, pri nastanku se je izkazal tudi grof Herman II. Celjski, ki je dal najverjetneje sredi cerkve postaviti poseben oltar Marijinega oznanjenja. Cerkev je bila zgrajena do pribl. leta 1410 kot triladijska dvorana s stopnjevano oltarno partijo in zvonikom, vključenim v telo ladje, po zgledu dveh pomembnih romarskih cerkva na Štajerskem, in sicer v Strassenglu in Pöllaubergu.
Kot romarsko središče je stavba med stoletji doživljala različne nesreče in radosti. V 17. in 18. stoletju so jo upravljali jezuiti, zdaj baziliko upravljajo bratje minoriti. Ob šestoletnici je sveti oče Benedikt XVI. podpisal listino, s katero je cerkev povzdignil v baziliko.
Vreme nas je presenetilo, zato smo si bežno ogledali mesto Ptuj in se odpravili proti gostišču v Videm pri Ptuju. Tam sta nas prijazno sprejela lastnika gostišča in poskrbela za odlično postrežbo. Ob zvokih dveh mladih glasbenikov smo se zavrteli in domača pesem se je razlegala po dvorani. Tudi na Golico nismo pozabili, saj se naš Ivan še vedno rad zavrti ob njej.
Druženje nam vliva poguma in lajša vsakodnevne skrbi, saj se vedno bolj zavedamo, da smo potrebni drug drugemu.
Dragica Mirnik A.
