»Za razliko od mnogih držav Slovenci ne praznujemo starodavnih bitk, nimamo prazničnega spomina na velike popotnike in pomorščake, nimamo svojih kraljev niti aleje slavnih in pomembnih prednikov, zaradi katerih bi se počutili zgodovinsko pomembne. Glede naše preteklosti, minulih bitk naših vojskovodij in političnih voditeljev se še najraje prepiramo, imamo dar prepiranja za nazaj. Vprašanje je: ali morda lahko vidimo zametke slovenske državnosti v Celjskih grofih, ki so kot spretni politiki obvladali prostor od avstrijskih Alp do Beograda? Toliko moči ni imela ne prej ne pozneje nobena slovenska politika. So morda ti poskušali združevati Slovence, čeprav takrat še ni bilo slovenske nacionalne zavesti? Zgodovinarji si tudi niso povsem enotni, ali sploh lahko imamo za potomce Karantance. Če v želji po povečanju narodnega ponosa preveč stavimo na katere izmed teh, se lahko znajdemo v slepi ulici. Pri politikih in bojevnikih nam torej ne gre.

Imamo pa nekaj, na kar smo ponosni. Nekaj, kar kot Celjani in Ljubljančani, levi in desni, verni in neverni praznujemo enotno in zares. To je naša kulturna tradicija. To so prazniki, povezani z besedo, pesmijo, knjigo. Imamo kar tri: Prešernovega, dan Primoža Trubarja in dan reformacije. Slovenci smo skozi zgodovino preživeli zgolj zaradi ljubezni do jezika, zaradi kulture. Zgodovinar Jože Dežman pravi, da smo se izkazali za zmagovit narod in ni prav, kadar sami sebe dojemamo kot malo sivo miš sredi velike Evrope. Smo kolektiv zmagovalcev. Ohranili smo se in iz obrobnega naroda postali narod s svojo državo. Gre za veliko kulturno in politično zmago, ki je nismo dobili z orožjem, pač pa z besedo. Ko torej praznujemo besedo, knjigo in kulturo, praznujemo svojo najmočnejšo in najbolj imenitno silo, ki se je na dolgi rok pokazala kot izrazito politična in državotvorna.

Brez dvoma je 21. stoletje stoletje globalizacije. Kulture, rase in življenjski slogi se bodo mešali in združevali še bolj kot doslej. Če bi npr. pogledali po tri mladeniče iz Celja, Tokia in Johannesburga, ki se odpravljajo v kino, bi opazili izrazito podobnost. Precej verjetno je, da bodo oblekli kavbojke, pred kinodvorano kupili pokovko in kokakolo in šli gledat zadnjega Hobita. V roki bodo držali pametni telefon in občasno brskali in brali sporočila. Vzorec obnašanja in kulture je torej postal isti. To je globalizacija, ki se ji ne da ubežati. Dobra je, ker povezuje svet in slaba, ker briše lokalno kulturo in vzpostavlja eno in edino ameriško globalno kulturo. Bomo kot mali narod v času globalizacije sploh lahko preživeli? Slovenci smo šli skozi hude zgodovinske pretrese in ostali na svoji zemlji. Bodo kavbojke, pokovka in kokakola dosegle, česar niso dosegli naši sovragi, da nas odstranijo s prizorišča? Sliši se grozno, recept pa je vedno isti. Nič nas ne more vreči s tečajev, niti globalizacija ne, če bomo imeli radi svoj jezik in kulturo. Če hočemo držati svojo zmagovito linijo, moramo spet vzeti v roke slovensko knjigo, zapeti slovensko pesem, držati se slovenskih ljudskih običajev. Negovanje domače besede je sila, ki je niti pekel ne premaga, kaj šele, da bi to zmogla globalizacija.«

Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, je torej priložnost, da vedno znova ozavestimo pomen maternega jezika in svoje kulture – temeljev slovenske države. V imenu Občine Vojnik in uredništva Ogledala vsem občanom iskreno čestitamo.

Sonja Jakop

Foto: Dolfi Jakop