Papež naj bi v letu 2026 daroval sveto mašo za vse čebelarje sveta, zato ima ta simbolni dar globok pomen za vse čebelarje in ljubitelje narave. Sveča meri en meter v višino, tehta 17 kilogramov in ima premer 15 centimetrov. Shranjena je v posebnem lesenem kovčku in bo do vročitve papežu razstavljena na sedežu Čebelarske zveze Slovenije.

Blagoslova sveče so se udeležili tudi člani Čebelarskega društva Vojnik s svojim praporščakom. Mašno bogoslužje in blagoslov je vodil nadškof Alojzij Cvikl iz Maribora. Med gosti svečanosti so bili tudi Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije in Evropske čebelarske zveze, Jože Kužnik, župan Polzele ter Mark Golobb, Član upravnega odbora Čebelarske zveze Slovenije in predstavniki področnih čebelarskih zvez.

Posebno umetniško noto dogodku je dodala gospa Urška Petrač, ki je svečo okrasila po lastnem navdihu. O sveči je napisala naslednje misli:

Iz tihega sveta čebel, iz srca slovenskih pokrajin, kjer ljudje z ljubeznijo skrbijo za stvarstvo, prihaja ta sveča – ročno ulita iz čistega čebeljega voska. Delo slovenskih čebel, sad njihovega vztrajnega leta in skrivnostne modrosti narave, ki jo čebelar spoštljivo spremlja, neguje in varuje.

Na sveči so upodobljeni štirje duhovno bogati simboli:

 Osrednji simbol je križ, obdan z žarki vstajenja, ki spominjajo, da je Kristus daroval svoje življenje za človeštvo, a tretji dan vstal in premagal smrt – da bi tudi mi po Njem dosegli večno življenje.

Ključa nebeškega kraljestva sta simbol obdarovanca – Svetega očeta – in predstavljata apostola Petra ter njegovo poslanstvo varuha nebeškega kraljestva. Ponazarjata obljubo, ki jo je Kristus dal apostolu Petru, zapisano v Evangeliju po Mateju (Mt 16,19):

»Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Panj s čebelami je atribut svetega Ambroža, zavetnika čebelarjev, učitelja Cerkve in svetnika, h kateremu se čebelarji v priprošnjah zatekajo, ko prosijo Boga za varstvo svojih marljivih varovank in za blagoslov nad letino. Njegov simbol na sveči povezuje čebeljo modrost z Božjo previdnostjo, trud človeka z zaupanjem v Božjo milost.

 Posebno mesto na sveči imajo tudi šestkotne satne celice – značilna struktura, ki jo čebele iz voska gradijo v panju. Te celice simbolizirajo popolnost naravnega reda, modrost stvarstva in natančnost, s katero čebele izgrajujejo svoje domovanje. So neposreden opomnik na izvor voska, iz katerega je sveča narejena – na trdo delo, predanost in skrivnostno povezanost med zemeljskim in Božjim.

 Med satnimi celicami se skriva logotip Čebelarske zveze Slovenije, ki nosi pečat skupnosti slovenskih čebelarjev, varuhov narave in čebel. Iz logotipa – simbola slovenske dežele, na katerem ima osrednje mesto čebelja matica, največja čebela na sveči – izletajo čebele. Matica predstavlja srce panja, simbol doma in pripadnosti. Je tista, h kateri se čebele vračajo, kakor se človek vrača k svojim koreninam, k veri, k domovini.

 Čebel na sveči je trinajst – toliko, kolikor je bilo predhodnikov današnjega papeža, ki so nosili ime Leon. S tem sveča simbolno povezuje zgodovino papeškega imena z delom čebel in zvestobo poklicanosti, ki se prenaša iz roda v rod.

Na sveči so upodobljene številne poti čebel, vijugaste in prepletene, kot je pot vsakega življenja, pa tudi pot vsake čebele, ki mora obiskati nešteto cvetov, da nastane en sam dar. Ocenjuje se, da morajo čebele obiskati kar okoli 60 milijonov cvetov, da ustvarijo en kilogram voska – kar pomeni tisoče ur letenja in neskončno predanost. Te poti na sveči so simbol njihovega truda in darovanja, njihovega plemenitega poslanstva, da s svojim delom ustvarjajo svetlobo.

Vse čebele na sveči so usmerjene h križu ali od njega odhajajo – kot bitja stvarstva, ki se zbirajo ob svojem Stvarniku in iz Njega izhajajo. Tako čebele kot človek svoje življenje prejemajo od Boga in se k Njemu tudi vračajo.

Kot Kristus, ki se je do konca razdal za nas, da bi mi živeli, tudi sveča v svojem plamenu daruje samo sebe. Ko gori, se tiho použiva – a ravno v tem darovanju razdaja svetlobo in toplino drugim. Plamen, ki sveti za druge, ne izgublja moči; v ljubezni, ki se daje, postaja še močnejši.

 Naj ta sveča simbolično poveže slovensko zemljo z večnim mestom. Naj njen vonj po vosku in medu povzdigne misli k Stvarniku. Naj njen plamen, kakor plamen vere, nikdar ne ugasne.

Uvodni tekst: Martin Goleš

Zaključni tekst: Urška Petrač

Foto: Bojan Užmah, Peter Babnik, Martin Goleš