Obešenje talcev v Grabnu na Stranicah pri Frankolovem velja za enega izmed najhujših nacističnih zločinov na okupiranem štajerskem oziroma slovenskem ozemlju v letih 1941-1945 ter je po obsegu in načinu morije primerljiv z najbrutalnejšimi zločini druge svetovne vojne.

Okupator je ta zločin storil skoraj tri mesece pred koncem druge svetovne vojne, natančneje 12. februarja 1945. Šlo je za maščevanje ter povračilo za partizansko zasedo v soteski Tesno, kjer je 2. februarja 1945 padel eden izmed najpomembnejših nacističnih funkcionarjev, celjski okrožni vodja in deželni svetnik Anton Dorfmeister, ki je za posledicami ran naslednjega dne umrl v celjski bolnišnici. V zameno za njegovo življenje so nacisti v mariborskih, celjskih in trboveljskih zaporih izbrali sto talcev, med katerimi je bilo precejšnje število v nemški zimski ofenzivi ujetih, tudi ranjenih in bolnih partizanov.

Že dan pred eksekucijo so Nemci v celjskem Starem piskru zbrali vse talce, predvidene za usmrtitev. Naslednjega dne so jih že pred osmo uro zjutraj,         zvezane z žico po dva skupaj z rokami na hrbtu, s kamioni pripeljali na močno zastraženo prizorišče zločina. Za njegovo izvedbo je bil določen oddelek nemške pomožne policije pod nadzorom najvišjih gestapovskih častnikov. Dva pomožna policista sta se prostovoljno javila za rablja in na jablane ob cesti obešala talce, pri čemer je bilo na posamezna drevesa obešenih tudi do pet ljudi. Krvavo početje je trajalo skoraj tri ure in bilo končano okoli poldneva. Talci so viseli do 14. ure, vse dokler jih niso za to določeni zaporniki sneli in zagrebli v dva skupinska grobova.

Tragičnega 12. februarja 1945 je na Stranicah življenje izgubilo sto zavednih Slovencev. Obešenih je bilo 99 talcev, medtem ko je bil eden ustreljen ob poskusu bega. Ta dan prištevamo med najmračnejše dni slovenske zgodovine in odraža vso brutalnost nemškega okupacijskega režima na Slovenskem med drugo svetovno vojno.                                                                                                                                     

Tekst in foto: Jurij Cvikl, nečak