Adolf Jakop je bil rojen leta 1957 na domačiji »Fošnar« v Dolu pod Gojko, ki leži na južni strani Gojke. Odraščal je v skromnih razmerah skupaj z bratom Brankom, nikoli pa ni bilo čutiti pomanjkanja življenjskih dobrin, za kar sta poskrbela skrbna starša, mama Fanika in oče Adolf. Osnovno šolo je obiskoval na Frankolovem in bil vnet športnik, še posebej je rad igral rokomet. Po zaključeni osnovni šoli je obiskoval poklicno šolo v Šolskem centru Boris Kidrič v Celju in se izučil za avtokleparja. Po odsluženem vojaškem roku v Srbiji se je leta 1979 zaposlil v Poklicni gasilski enoti v Celju, kjer je opravljal zahtevno delo poklicnega gasilca. Leta 1980 se je poročil s Sonjo Čretnik in kmalu sta se jima pridružila še dva člana, sin Borut in hči Patricija. Ko je leta 2009 odšel v zaslužen pokoj, se njegovo življenje ni bistveno spremenilo, saj je nadaljeval z vsemi prej začetimi prostočasnimi aktivnostmi. Službene obveznosti sedaj nadomešča s kmečkimi opravili, saj mu samooskrba življenjskih dobrin veliko pomeni. V današnji poplavi »umetne« hrane zelo ceni to, kar lahko s pomočjo družine pridelajo na domači zemlji povsem na ekološki način. Zato se ob vseh njegovih obveznostih tudi pri njem potrjuje znani rek »penzionist nima nikoli časa«. Če je v otroštvu in mladosti gledal na cerkev sv. Trojice na Gojki proti severu, jo danes iz novega doma gleda proti jugu. Verjetno je pogled na mikavno cerkev Sv. Trojice pripomogel k temu, da je postal človek, ki je pripravljen pomagati in sodelovati v družbenem utripu kraja. Pa ne samo to, je tudi človek dobrega in izostrenega posluha, zato ni čudno, da je že od leta 1978 član cerkvenega pevskega zbora, njegov tenorski glas pa je večkrat slišan v obliki solo napevov in v petju psalmov pri cerkvenih obredih. Prav tako je že dobra štiri desetletja član v Moškem pevskem zboru Antona Bezenška, kjer je prav tako odličen tenorist in nepogrešljiv solist. Za njegovo vztrajno in odlično petje je od Sklada za ljubiteljsko petje prejel že vse tri Gallusove značke. V Prosvetnem društvu Anton Bezenšek pa ni samo pevec, je tudi aktivni član pri pripravah prireditev, že vrsto let je član izvršilnega odbora, v preteklosti je bil dva mandata tudi predsednik zbora.
Ne smemo pozabiti na njegovo zavzetost in pomoč pri obnovah cerkva, še posebno pri obnovi cerkve na Gojki, do katere kot sovaščan čuti veliko spoštovanje in je ponosen na biser nad krajem Frankolovo. Je tudi ljubiteljski fotograf, saj ima obsežen foto arhiv prireditev društev, gostovanj Moškega pevskega zbora doma in po svetu in ostalih dogodkov v kraju. Življenje Adolfa Jakopa je dodobra zaznamovala več kot 30-letna službena pot poklicnega gasilca. Glede na pridobljeno strokovno znanje pri reševanju ljudi in premoženja mu je ostal velik čut do sočloveka, ki ga še danes deli s tistimi, ki so v stiskah ali potrebni pomoči. Meni, da je prav, da kot krajan sokrajanom po svojih zmožnostih doda svoj prispevek k lepšemu in boljšemu življenju.
Človek, katerega bogata življenjska pot je zaznamovana z vsem naštetim, je lahko vzor mlajšim generacijam, zlasti v teh modernih časih interneta, facebooka, twiterja.
Tekst: Jože Žlaus
Foto: Matjaž Jambriško
