Čas, v katerem smo, nam postavlja nove izzive. Med nas se je naselil virus, ki ne izbira kdo smo in kaj smo. Neobičajnost vsakdana in spremembe okoliščin nam postavljajo drugačno pot, kot smo je vajeni. Ni pomembno, ali smo mladi ali starejši, virus ne izbira naše starosti. Tudi zato se moramo zavedati resnosti in nevarnosti virusa ter svoje življenje prilagoditi novim razmeram. Osebne stike smo spremenili ali zamenjali s stiki na družbenih omrežjih. V našo zavest vstopa spoznanje, da bo novi koronavirus spremenil številna naša ravnanja. Ne zavedamo se, kako hudo se je povečala diskriminacija invalidov na mnogo področjih. Invalidi se soočajo z veliko večjimi težavami kot drugi. Epidemija je žal povzročila tudi slabosti v zdravstvenem in socialnem varstvu.

Zavedati se moramo, da so invalidi bili, so in bodo vedno med nami. Potrebe teh ljudi so po večini enake, kot jih imamo vsi ostali ljudje. V tem procesu je pričakovati vzajemno medsebojno sodelovanje.

V praksi se trudimo upravičiti načelo, da so invalidi upravičeni do enake zaščite človekovih pravic kot vsi ostali ljudje. Invalidom je bil v preteklosti vse prevečkrat onemogočen dostop do tistih temeljnih pravic in svoboščin, ki so bile zagotovljene večini.

Pomembno je, da prisluhnemo invalidom. Velikokrat bi bilo potrebno, da se zamislimo in ne parkiramo na označenem mestu za invalide ali pa, da na avtobusu damo prostor in možnost invalidu, da slepemu pomagamo na stranišče za invalide. Zavedati se moramo, da je invalidov več vrst, da javne površine uporabljajo samo gibalno ovirani. Na področju odpravljanja ovir pri vsakdanjem gibanju in uporabnosti objektov je bilo veliko narejenega, a še vedno premalo. Prilagojeni pločniki, vhodi v različne stavbe, tudi sanitarije so zasluge zvez in društev invalidov. Ta se trudijo in zmagujejo, da je sprejeta ustrezna zakonodaja. Kot javnost se bomo morali bolj zavedati, da je invalidov med nami vedno več. V šolah se pojavljajo otroci z odločbami, ki jih je veliko. Zavedati se moramo, da se temelji začnejo že pri arhitekturi, žal pa veliko stvari delamo na pamet in niti ne pomislimo na ljudi na vozičku. Če bi jih, bi vedeli, da ima lahko oseba na vozičku tudi cerebralno paralizo, hemiparezo (blaga ali delna šibkost ali izguba moči na eni strani telesa), mišično distrofijo, multiplo sklerozo, okvarjen čut za ravnotežje, sladkorno bolezen in še cel kup drugih bolezni, ne le paraplegije.

V teh hudih časih nam veliko stoji ob strani Občina Štore. Zelo aktivni so tudi občani, člani različnih društev ter prostovoljci. Občina kot temeljna samoupravna lokalna skupnost namreč občanom med drugim zagotavlja tudi ustrezno, varno okolje za delo in življenje v občini.

Brez skupnega delovanja bi bili invalidi zagotovo v bistveno v slabšem položaju, kot so danes.

Tudi danes, ko se soočamo s povsem neznanimi in nenavadnimi izzivi, bomo uspeli in si pomagali, kot smo si do sedaj. Srčnost, požrtvovalnost, delavnost in solidarnost - vse to so vrednote, ki odlikujejo naš narod. Zato se ne bojimo prihodnosti. Težki časi nas učijo, krepijo ter nas vzpodbujajo. Pomembno je, da ohranimo svojo odgovorno držo, spoštovanje drug do drugega in da smo požrtvovalni v času, ki jo je terjala sprememba ustaljenega vsakdana. Složnost in moč, ki jo kažemo v zadnjih tednih, bomo nujno potrebovali tudi vnaprej. Zagotovo se bomo naučili nove realnosti in sobivanja v spremenjenih pogojih, ki bodo ostali, ko se tudi ta del naše zgodovine konča.

Potrebno je, da se zamislimo in pomislimo, kaj je hujše: prezir invalidov, kakršnega so bili deležni nekoč ali zlagano sočutje do njih in neuporabna pomoč, kakšne so deležni danes?

Invalidi so res prikrajšani za mnogo stvari in moramo jim posvetiti veliko več časa, da lahko delujejo na družbenem in osebnem področju. Kljub težavam se prostovoljci hitro odzivajo članom, jim prisluhnejo in skušajo pomagati ter jih usmeriti v čim lepši svet. Z invalidnostjo se življenje nikakor ne konča. Vendar mnogi ne mislijo tako. Invalidnosti ne sprejmejo vsi enako, a pomembno je, da jim omogočimo čim kvalitetnejše življenje in da ne ostanejo sami.

Zavedati se moramo, da smo vsi skupaj kot celota močni toliko, kot je močan naš najšibkejši člen. Naša razvitost se kaže v tem, kako znamo poskrbeti za posameznike in družbene skupine, ki zaradi neke okoliščine nimajo čisto vsega. Invalidnost ne sme biti nekaj, o čemer se najraje ne bi pogovarjali. Moramo se z njo soočiti in posledično organizirati družbo na primeren način.

Besedilo in foto: Rebeka Venko in Dragica Mirnik