Med mašo in po njej je bilo predstavljeno njegovo delovanje, še posebej v Novi Cerkvi, kjer je bil kar 40 let; tukaj je obhajal tudi biserno mašo. Ko je bil profesor teologije v Mariboru, se je začel ukvarjati s politiko. Leta 1886 je bil izvoljen za poslanca v avstrijskem parlamentu na Dunaju. Bil je odločen zagovornik slovenskih narodnostnih zahtev. Ta odločna drža in borba proti nemškutarjem mu je nakopala finančne in pravne težave. Večkrat je »pikal« in plačeval globe, za kazen je dobil tudi dvainštirideset dni zapora (po sedemnajstih dneh bi lahko bil izpuščen, a tega ni sprejel). Škof, ki je bil nemško usmerjen, mu je vzel profesuro in ga premestil v Novo Cerkev. Njegova premestitev pa je pomenila, da se je politično središče slovenskih Štajercev iz Maribora premaknilo v Celje.
Predstavljena je bila tudi povezava z blaženim škofom A. M. Slomškom, ki je bil v Novi Cerkvi dve leti (1827 – 1829). Že kot mlad se je dr. Gregorec navdušil nad A. M. Slomškom. Oba sta bila neutrudljiva dušna pastirja, resnicoljuba, domoljuba in sta imela veliko zaslug za katoliško cerkev. Zavzemala sta se za enakopravnost slovenskega jezika in naroda. Dr. Gregorec je nadaljeval Slomškovo delo, bil je njegov naslednik. V skrbi za slovenski narod so bile dr. Gregorecu še posebej pomembne Slomškove zasluge za krepitev slovenstva, ker je leta 1859 prestavil škofijski sedež iz Labodske doline v Maribor in tako preuredil meje škofije. Dr. Gregorec si je prizadeval, da bi Slomšek dobil kamniti spomenik v mariborski stolnici. Nemškutarji so pljuvali po njegovem grobu in to ga je še bolj podžigalo, da je vztrajal. Bil je tajnik odbora za Slomškov spomenik, ki je bil končan po trinajstih letih. Takšne podobe ni imel doslej noben slovenski škof. V spomin na povezanost s škofom Slomškom je cerkveni zbor med zahvalno mašo zapel tudi Slomškove pesmi.
Dr. Gregorec je bil majhne postave in je dobil vzdevek »komar«, a na koncu je po borbenosti in gorečnosti vse »pokopal« in dočakal, da je bilo zatrto »zmagoslavno nemštvo«.
Veliko je pisal. Zavzemal se je za slovensko šolstvo in bil proti šolski reformi. Pomisleke je zapisal v knjigi Stara in nova šola (1871). Zavzemal se je za uvedbo slovenske gimnazije, če že ne more biti slovenskih razredov v obstoječih šolah. Leta 1894 je v avstrijskem parlamentu zahteval slovenske razrede na celjski gimnaziji. Pisal je v različne časopise in bil deset let urednik Slovenskega gospodarja. Napisal je Malo apologetiko ali Prijazni zagovori krščanske vere (1873), Opombice zastran občnega cerkvenega zbora v Rimu (1869). Ko je bil v Novi Cerkvi, je napisal in imel govor v državnem zboru z naslovom Nemškutarija na Koroškem in Štajerskem z nemškim šulvereinom vred (1888). Pisal bi še več, pa mu čas ni dopuščal.
Kljub visoki starosti, umrl je v petinosemdesetem letu, je še vedno maševal in spovedoval. Obhajal je tudi biserno mašo. Za časa življenja ni prejel nobenega odlikovanja, razen malo pred smrtjo red sv. Save, znak je prišel po njegovi smrti. Viri navajajo, »da kdor koli je že bil predlagatelj, pač ni poznal narodnega in prosvetnega delovanja odlikovanca, sicer bi bil kaj višjega predlagal«.
Zapisana je še modrost, ki je ostala v spominu krajanov: Ko so sredi Lemberga kopali temelje za Škoflekovo gospodarsko poslopje, so v zemlji naleteli na veliko človeških kosti. Niso vedeli, kaj napraviti z njimi. Poklicali so svojega župnika dr. Lavoslava Gregorca, ki si jih je ogledal in rekel: »Naj bodo, kjer so bile; ako so krščanske, itak počivajo v blagoslovljeni zemlji; ako so turške, jih pa na pokopališče niti prenesti ne smete!«
Po sveti maši smo se njegovemu hvaležnemu spominu poklonili tudi na grobu z nagrobno ploščo na zunanji vzhodni fasadi cerkve. Na ogled je bila tudi manjša razstava, ki se bo po določenem času prenesla v Marijin dom k razstavi škofa A. M. Slomška. Dogodek je osvetlil pomembne človeške in duhovne sledi dr. Gregoreca za blagor tukajšnje župnije, dekanije, občine in slovenskega naroda.
Tekst in foto: Špela Oprčkal





