Zaradi prihoda svetega Duha v naši vasi na zadnji septembrski dan za romanje izberemo namesto sobote nedeljo, prvi dan desetega meseca. Prvi oktober je po izročilu tudi zaključek romarske sezone, ki traja od praznika Janeza Krstnika (tudi ta dan mi romamo z Bleda v Mojstrano) in prav idilično ga bo obeležiti na gori, imenovani Božja pot treh narodov. Da želje ne bi ostale zavite le v oblake, temveč da se razgrnejo v resničnost, preverim časovnico kabinske žičnice, svetih maš in možnost gostinske ponudbe za grande gruppo. Vse tri kljukice se zrišejo v mojem rokovniku: gondola še vozi, mašuje se opoldne, (s)kuhajo nam pri Slovencu, ki sliši na ime Jure in nosi prešeren priimek.

In že tedne pred prvo oktobrsko nedeljo z Zvezdico o planu B zaradi "kaj pa če" slabih meteoroloških prognoz nočeva slišati niti besedice. Dan bo naš, sva odločeni, kot so bili vsi do sedaj. Malo je verjetno coprnice v naju, kajti nedeljski dan je kot iz škatlice vzet. Ali čarava ali pa čisto zares ima vsaj ena od naju zveze tam zgoraj, hi hi.

Še v temi odrinemo z vasi. 5.30 kažejo številke na uri. Zeleni bus trikrat na kratko ustavi, pobira pohodnike v Vojniku, Celju, Žalcu. Pri Restavraciji Camino se bus dokončno zapolni in naš camino se lahko začne. Shellova školjka nam rumeno požmrkne.

Na gorenjskem koncu kukamo za tablami, mimo katerih brzimo: Brezje, Radovljica, Bled, Mojstrana, Kranjska Gora, Podkoren, Rateče, Lago di Fussine. Nekaj posebnega občutimo ob njih, nekaj se zgane v nas. Poznamo jih čisto na blizu, nosile so nas noge od točke do točke. Pri novi točki, Camporosso, tokrat izstopimo. Vdihnemo sveže, sončno jutro in zakorakamo. Tudi šofer gre z nami, danes mu ni treba premikati koles, premikal bo noge.

Cilj se nam mamljivo razkazuje. Daleč ga zremo tja gor pod nebo. Stopničko nižje je od nebes, se hecam med grizenjem strmine, ki res čisto nič ne popusti. Premagati je potrebno 910 metrov višinske razlike, ki jo hodimo vsak s svojo dolžino koraka in v svojem tempu. A kljub hitrejšemu srčnemu utripu in kapljicam znoja se izmenjuje bogat besedni dialog, številni humorni vložki in opogumljajoče spodbudne misli. Dolžina vzpona se ob pogledih na začetno jesensko gozdno barvno paleto nepričakovano hitro krajša. Že stojimo nad kolesarsko progo, z razgledom na Viš, Kamniti lovec in Montaž, le ovinek še, spust in zadnja strmina nas loči do križa.

PriŠLI smo. Na vrh, na cilj. Eni po dveh urah in pol, drugi po treh. Eni stojijo tu prvič, eni drugič, sama četrtič, trikrat se na 1766 m privlečem na lastni pogon, enkrat v tedenski etapi Ljubljana – Monte Lussari. Vsem zbranim pred križem je skupno veselje ob uspehu, zmogli smo! Tudi mestoma nemogoče in nepredstavljivo postane mogoče in predstavljivo. Radost je še večja zaradi slikovitih tris razgledov; na italijansko, avstrijsko in slovensko stran. Mogotci štrlijo izza koprenaste odeje in poudarjajo velikost, veličino sveta, ki nas obdaja.

Dan, prijeten za dihanje, hojo in razglede ter dosežen uspeh je vreden kozarčka "na zdravje".

Maša ima svoje sporočilo. O spreobrnjenju govori pridiga v treh jezikih. Bog je vesel tistega, ki se spreobrne, poudari dušni pastir. Tudi hoja je lahko obrat v načinu življenja na boljše.

Obhodim oltar Višarske Marije, kraljice Evrope. Dvojni namen nosim v sebi in ji ga izročim, izrečem. Prvi je Zahvala, za vso spremstvo na poti odgovornosti in izziva; drug je Priprošnja. Prošnja za srečno sinovo popotovanje, odhaja namreč v osrčje Himalaje. Da mu bo tritedenska pot lahka in izkušnja z nepalsko pokrajino pozitivna. Zanj in za celotno treking ekipo. Namaste, MIKovci!

Ulovim župnika in izprosim žig za naše romarske listine. Vse se odvija po želenem scenariju. Vse se spiše.

Cerkev zapustim mirna, Marijin plašč, ki žari od Božje luči in topline, mi vliva veselje in zaupanje. Vse je v redu. Vse bo v redu. Tudi tam, na vzhodu sveta. V trgovinici z ličnimi spominki kupim podobico, magnetek, in že vem, da bo letel v žepku nahrbtnika z njim. Z Višarij v Himalajo, za srečo!

Koča Locanda Al Convento. Bolj znana kot Koča pri Juretu. Ko vstopim, že vedo moje ime. Nasmejani in zgovorni gostitelj Jure mi pokaže rezervirane mize na ime Valerija. Srečo imamo, božjo srečo. Res je gneča, od zunaj se zdi, da celotna vas v to gostilno tišči. A črke iz menija kmalu postanejo polni krožniki in nasitijo naše želodčke. Sreča se nasmehne še v tretje, saj na blagajni gondole dogovorim skupinski popust. Vredno je poskusiti, vprašati in vredno je narediti dodatne korake – brez nič ni nič.

Naše Višarje. Skupinska fotografija pred v srček ujeto romarsko vasico je čarobna. Vsak obraz na njej žari. In ko skačemo v mini črne kabine, da zdrsimo po jeklenicah v dolino, v vsakem srcu bije hvaležnost za lepo preživet dan. V najboljši družbi, reče šefica turističnega društva.

Še bomo hodili, rečemo vsi drugi. Naprej in naprej.

In zna se zgoditi, da jo že v kratkem mahnemo dalje. Čaka nas svet od Ljubljane do Brezij, kjer ima naša camino zgodba svoj začetek, svoje rojstvo.

Tekst in foto: Valerija Jakop