Po snegu in zimski idili smo hrepeneli. Dolgo in goreče. Želja se nam je uresničila, a najbrž veliko bolj intenzivno, kot smo upali, da se bo. Ledeni primež, ki je ukleščil Slovenijo, je mnogim prizadejal nemalo nevšečnostim, in čeprav smo jo v okoliških krajih odnesli dokaj poceni, smo prav tako okusili neizprosno okrutnost narave, ki nas je vse precej presenetila. Je že res, da smo dobili težko pričakovani sneg, a je z njim prišel tudi led. Težke, zamrznjene padavine so prekrile drevesa, ceste in poslopja ter povzročile razmere, ki jih ne pomnijo niti najstarejši. Tudi najina Huba se je ovila v žled, cesta je postala pravo malo drsališče, drevesa ob njej pa so, utrujena pod težo ledu, nad njo ustvarila grozeč obod. Seveda jih je nemalo klonilo, se podrlo preko cestišča in tako onemogočilo prehod. Pa kaj bi to – veje in debla bi še odstranili, če bi se le lahko nemoteno gibali po cesti. A je bila ta tako poledenela, da je bila hoja, kaj šele vožnja, po njej popolnoma onemogočena. In tako ni kazalo drugega, kot da zaprosiva za pomoč. In veste kaj – dobili sva jo. Gospod Dušan Horvat se je nemudoma odzval, poklical gasilce, ki so skorajda prej, kot sva odložili telefonsko slušalko, odstranili podrta drevesa, gospod Ofentavšek pa je cesto takoj za tem še enkrat splužil in posipal s peskom. Pa ni ostalo le pri tem, za varno pot je nesebično poskrbel še sosed, gospod Vranc, ki je drevesa, ki bi se še lahko podrla, preventivno odstranil, pa čeprav to nikakor ni bila njegova naloga. Njegova pristna nesebičnost in volja pomagati sosedu v stiski je tista, ki človeku ogreje srce in ga opomni, da še vedno živimo v svetu, kjer si še podajamo roke in kjer sta dobrota ter skrb za sočloveka še vedno primarni vrednoti.

Ob tej priložnosti naj se torej iz vsega srca zahvaliva sokrajanom, ki so z dobro voljo prihiteli na pomoč v trenutku, ko sva to najbolj potrebovali. Brez oklevanja, brez slabe volje in brez zahteve po plačilu. Za vso dobroto se bova poskusili primerno oddolžiti, do takrat pa naj bodo te vrstice pokazatelj hvaležnosti, ki jo občutiva ob vaši nesebični pomoči.

Irena in Martina Prezelj