V našem društvu vedno z zanimanjem raziskujemo našo lepo Slovenijo. Spomladi smo jo zato najprej mahnile na Kozjansko in Bizeljsko. Prvi postanek je bil v Kozjem, kjer je na ogled  »Šola moje stare mame« z vsemi predmeti, ki so jih takrat uporabljali. V Podsredi nas je tamkajšnji oskrbnik peljal na kmetijo, katero je kot projekt »oživljanja visokodebelnega sadovnjaka« kupil Kozjanski nacionalni park. Zdaj na njem gojijo preko devetdeset starih sort jablan in hrušk po smernicah ekološkega kmetovanja z ohranjanjem habitatov (en meter okrog dreves kosijo redno, ostalo pa samo enkrat).  Njihove sadike je po predhodnem naročilu spomladi tudi možno kupiti. Posebna zanimivost v sadovnjaku je »hotel« za koristne žuželke. To je malo večja ptičja hišica, v kateri je  glinen zidak  z luknjicami, slama, votle palčke ..., kjer si lahko žuželke ustvarijo gnezdo (npr. divje čebele - vzletajo pri 5 stopinj C prej kot domače, štrigle - pojedo par tisoč ličink škodljivcev dnevno ...). Sezono pridelovanja sadja zaključijo z že znano prireditvijo »Kozjansko jabolko«. Samo v teh krajih pa domuje tudi vijeglavka, to je najmanjša vrsta žolne.

Na Bizeljskem so velika posebnost repnice - kleti, vklesane v plast kremenčevega peska. Zdaj jih uporabljajo največ za shranjevanje vina, saj je v njih vedno od 8 do 10 stopinj C.

   Nazadnje smo si ogledale še kmetijo Jožetov grič v Podčetrtku, kjer se mladi, prijazni in ambiciozni gospodarji ukvarjajo z živinorejo, žganjekuho in turizmom na kmetiji. 

   Vsako leto vsaj enkrat organiziramo tečaj kuhanja ali pečenja. Letos smo tečaj imele v Šentjurju, na kmetijski šoli, kjer nas je Elizabeta Paska inž. živ. teh. poučila o peki sočnega peciva in nam pokazala tudi drobne trike. 

     Nabiranje zdravilnih zelišč na Paškem Kozjaku  je bilo letos izpeljano prvič, nameravamo pa to ponoviti tudi drugo leto.

     Velika planina, ki je pravi raj, nas je očarala v avgustu, ko smo se v spremstvu dveh gorskih vodičev, Miha Babnika in Mojce Trobiš, povzpeli nanjo.

Marija Žerjav

 Na lep sončen septembrski dan, smo se v spremstvu harmonike odpravile na potepanje po 3 deželah in obiskale avstrijsko Štajersko, Goričko in Porabje na Madžarskem Najprej smo se ustavile na avstrijskem Štajerskem pri pridelovalcu buč, bučnega olja in lastniku turistične kmetije. Kmetija se lahko pohvali tudi z največjo in najtežjo bučo, ki je zmagala na Kmetijsko živilskem sejmu AGRA, v Gornji Radgoni. Ob ogledu kmetije smo degustirale pečene muškatne bučke, bučno olje in »bučnce«. Ob odhodu pa smo se navdušile nad njegovim zidanim vrtičkom, dvignjenim 1 m od tal, do polovice napolnjen z drvmi, zgornji del pa pokrit z zemljo, ki omogoča lažja opravila na vrtu, hkrati pa les pod zemljo zadržuje vlago, ogreva zemljo in je še za gnojilo.

 Naslednja naša postaja je bila sadjarska družina Ficko na Goričkem, kjer po starih recepturah izdelujejo marmelade, sadne likerje in žganja. Pokusili smo različne likerje in žganja ter jagodno, marelično, breskovo, jabolčno ter za njih značilno kutinovo marmelado. Znani so po tem, da želijo biti drugačni in ne posnemati drugih in ravno zato so prvi zasadili nasad kutin in nešpelj v Sloveniji. Še pred kosilom smo v zavarovanem naravnem parku Goričko obiskali največji grad v Sloveniji in si ogledali nekaj  najbolj zanimivih sob, med njimi poročno ter sobe, ki prikazujejo domače obrti. Grad se zaradi večletne prenove konstantno spreminja in čez nekaj let ga bo spet zanimivo obiskati. Da nismo bili lačni, smo se okrepčali na turistični kmetiji Smodiš, nato pa se odpravili v Porabje, kjer živijo naši zamejski Slovenci. Peljali smo se skozi Dolnji in Gornji Senik ter Monošter. V Gornjem Seniku smo se ustavile na Küharjevi domačiji s spominsko sobo, v Monoštru, središču slovenskega Porabja pa smo v bogati in tretji največji baročni cerkvi na Madžarskem tudi zapele. Domov smo poleg dobre volje prinesle tudi veliko znanja s področja buč in marmelad ter lepe vtise iz vzhodnega dela Slovenije.

Vesna Mihalič,

svetovalka za kmečko družino in dopolnilne dejavnosti