Oceni objavo

Razstava knjig o razvoju stenografije in stenografskih učbenikov v Galeriji Piros

Še pred nekaj desetletji je bila stenografija obvezni učni predmet v nekaterih srednjih šolah. S hitrim razvojem moderne tehnologije pa je stenografija izgubila svoj pomen in jo danes poznajo le še starejši ljudje, ki so se tega naučili v trgovskih ali ekonomskih srednjih šolah. Z namenom, da bi obudili spomin na stenografijo, pripravljamo člani Turistično kulturnega društva Globoče v Galeriji Piros zanimivo razstavo o stenografiji in Bezenšku, ki sodi v okvir letošnjega DEKD (Dnevi evropske kulturne dediščine) in razpisano temo »redka in dragocena znanja, spretnosti in poklici«. Razstava bo na ogled do konca leta.

In kaj je stenografija? To je način hitrega pisanja s posebnimi znaki ali okrajšavami za besede ali stavčne zveze, ki omogočajo zapisovanje govorov, zato so jo poimenovali tudi tesnopis ali hitropis. Beseda stenografija prihaja iz grške besede STENOS – tesen in GRAFEIN – pisati, torej pomeni tesno pisati. Hitrost pisanja se doseže s pomočjo krajšanja oz. s posebnimi stenografskimi znaki, ki so mnogo krajši od črk navadne pisave, pa tudi s simboličnim označevanjem samoglasnikov ter z opuščanjem nepotrebnih besednih delov (zlasti obrazil in kratic), tako da bi jo lahko imenovali tudi kratkopis ali brahigrafija. Izurjen stenograf je lahko zapisoval besede s hitrostjo govora, za kar pa je bilo potrebno veliko znanja in spretnosti.

Že iz časa Rimljanov obstajajo podatki, da so že takrat poznali hitropisce, med katerimi je najbolj znan Marko Tulij Tiron in njegov hitropisni sistem »notae Tironianae«. V 18. stoletju se je hitropis razvijal najprej pri Angležih, ki so dali velik pomen zapisani besedi za govore v parlamentu. Pri Nemcih je bil najbolj pomemben Fran Ks. Gabelsberger (1789 – 1849), ki je hitropis – stenografijo tehnično izpopolnil in ga imamo še danes za »očeta« stenografije. Po njegovem sistemu so prvi prevzeli stenografijo Čehi. Po češkem »těsnopisu« so v drugi polovici 19. stoletja prevzeli in priredili stenografijo za naše razmere Anton Bezenšek (opravil leta 1876 v Pragi izpit za učitelja stenografije na srednjih šolah), Franc Magdič in Fran Novak. Prva sta jo prenesla tudi med ostale slovanske narode, Bezenšek v Bolgarijo in Magdič na Hrvaško, knjige Frana Novaka pa so 40 let, skoraj do leta 1920, veljale za učbenike stenografije v gimnazijah in realkah. V prvi polovici 20. stoletja sta za potrebe srednjih šol učbenike stenografije pisala Adolf Robida in Blaž Svetelj, v drugi polovici 20. stoletja pa je Rudolf Rakuša napisal dva učbenika, ki sta bila natisnjena, prvi leta 1959 z naslovom »Slovenska stenografija 1. del – poslovno pismo« in drugi leta 1965 z naslovom »Slovenska stenografija 2. del – govorno pismo«. Zadnji stenografski učbenik »Stenografija 3« pa je leta 1985 napisal Roman Gartner.

Po tem letu je bila stenografija kot učni predmet, zaradi razvoja modernih snemalnih naprav (magnetofoni, diktafoni …), ukinjena in potisnjena v zgodovino. Prav zato vidimo potrebo, da to (skoraj stoletje priljubljeno) stenografijo obudimo in jo ponovno prikažemo kot del zgodovine, ki je pomembno vplivala na naše takratno življenje.

Tekst in foto: Jože Žlaus

Oglejte si tudi