Na florjanovo gospodinje niso smele peči, niti zakuriti peči. Tudi kovači tega dne niso delali, bali so se zameriti svetemu Florjanu. Gospodinje v Mežiški dolini so na večer pred florjanovim položile v star klobuk klobaso, jajca in mošt, nato pa so ta klobuk položile na ugaslo ognjišče poleg trsk. Ponoči se je eden od vaških fantov pritihotapil v hišo, zakuril ogenj s pripravljenim lesom, spil mošt in vtaknil jajca in klobaso v malho in tiho odšel. Ob koncu takih obhodov so se fantje zbrali pod vaško lipo, gospodinje pa so medtem pekle  jajčno cvrtje, ki je bilo tega dne obredna jed. (Dušica Kunaver, http://www.mavrica.net/florjanovo_clanek_303.html)

Na predvečer godovanja svetega Florjana  je bilo na Gmajni in na Konjskem slišati pesem:

»Svetga« Florjana nosimo,

za jajce špeha prosimo,

da bi vas obvarval vseh nesreč,

pred ognjem pa največ …«,

s katero so pevci želeli obuditi star običaj praznovanja florjanovega. S pesmijo »Prav lepo ime je Svet Florjan« so prebivalcem hiše zaželeli, da bi se njihovih domačij izognile vse nesreče, še zlasti pa ogenj. Gospodinje so se jim za dobre želje zahvalile z jajci ali kakšno drugo domačo dobroto. Florjanovo pesem je bilo znova slišati po nekaj letih zatišja.

Lidija Eler Jazbinšek