Vojnik z okolico premore veliko izjemnih posameznikov, ki skozi svoje ustvarjanje in delovanje doprinašajo k pestremu in raznolikemu kulturnemu mozaiku občine. Pa naj gre za glasbenike, slikarje, rokodelce, kiparje, igralce ali celo pisatelje. Ena izmed njih je tudi Natalija Sevnik Leber. Njena slikanica z naslovom Anika na potepu je nedavno ogledala luč sveta in dodobra navdušila mlade bralce.

Natalija je sicer magistra znanosti s področja sociologije in profesorica angleščine na OŠ Petrovče. Poleg 24- letnega pedagoškega dela z otroki zase pravi, da je izrazito družinska oseba, zgovorna ljubiteljica narave, knjige, filmov in glasbe. Zanjo je znanje temeljna vrednota in vsakodnevni izziv. Je tudi šolska mentorica Malih sivih celic in Debatnega kluba, ki rada prisluhne in pomaga otrokom v stiski. Še vedno pristna Vojničanka, ki z možem in sinovoma živi v Arclinu, je povezana tudi z glasbo in športom, ki sta nepogrešljiva dela družinskega vsakdana.

Z Natalijo sva se pogovarjali o njeni slikanici pa tudi o družbenem sprejemanju ustvarjalnosti, pomenu branja ter o drugih zanimivih temah.

Zakaj ste se odločili, da napišete knjigo? Od kod inspiracija?

Zgodbico sem napisala že pred 19 leti, ko sem bila noseča s prvim sinom. Takrat so me čustva preplavljala in nekega dne, med počitkom, sem besede kar zlila na papir. Mnogo let je besedilo počivalo v predalu, ideja o izdaji prvenca pa je rastla.

Zakaj ste se odločili prav za slikanico?

Glede na takratni navdih je nastala precej avtobiografska otroška knjiga, čeprav tega nisem vnaprej načrtovala. Tudi sicer izredno rada berem, pišem pesmi, raziskujem, se izobražujem ter uživam v glasbi in umetnosti.

Mladi bralci lahko iz literarnih del »črpajo« različna življenjska sporočila. Kaj pa bi bilo glavno sporočilo vaše slikanice?

Glavno sporočilo je prav gotovo, da je svet lep, če po pameti stopamo vanj. Za to seveda potrebujemo modre in jasne misli, otroci in mladostniki pa večkrat niso prav preudarni, niti premišljeni. Radi delajo, kar jim je »fajn« in ne vedno, kar je prav, zato še eno sporočilo: vse je lažje v objemu tople družine, ki te v vsem podpira oz. ti stoji ob strani, tudi če ne gre vse po načrtih. Nobena napaka ni usodna, vse je popravljivo in nenazadnje tudi sprejemljivo – novo sporočilo: Ljubezen lahko gore premika.

Bi lahko rekli, da se otroci lahko poistovetijo z književnimi liki v vaši slikanici? Kako?

Z lahkoto. Otroci so radovedni in radi prekoračijo meje. Večkrat se ne zavedajo posledic. Starše in nadrejene bolj malo poslušajo, zagotovo pa sledijo njihovemu zgledu. Radoživa junakinja miška Anika je prispodoba nagajive in lahkomiselne deklice, ki se na potepu nevede zaplete v različne zanke. Bratec, mišek Zvesti, je starejši, zrelejši, jo varuje in ji daje vedno dobre napotke za življenje.

S kom ste sicer sodelovali pri izdelavi knjige?

Kar nekaj ljudi sem v času od ideje do končnega izdelka spoznala, predvsem ilustratorjev, ki so bili zame osebno največji izziv. Že med samim pisanjem so se pred menoj »risale podobe« knjižnih junakov, zato mi je bilo zelo pomembno, da bodo risbice všeč ne le meni, ampak da bodo »nagovorile« tudi (mlade) bralce.

Zelo sem bila vesela, ko sem končno »našla skupni jezik« s prof. likovne umetnosti Mojco Šon, ki je z zares prikupnimi in doživetimi ilustracijami celotni slikanici dodala »piko na i«.
Marijana Lešnik, prof. slovenščine, je celotno besedilo slogovno in jezikovno pregledala, v zaključnih delih pa sem največ sodelovala z grafičnim oblikovalcem Matjažem Jambriškom, ki sem mu hvaležna tudi za ureditev tiskanja knjige.

Se vam torej zdi, da so ilustracije v slikanicah oz. otroških knjigah pomembne? Zakaj?

Zelo pomembne. Mlajši otroci se zagledajo v ilustracije, in če te niso privlačne ali na nek način posebne, jih slikanica ne pritegne. Menim, da je besedilo pri mlajših drugotnega pomena. Skozi sliko otroci lažje prepoznavajo like in odkrivajo čustva, učijo se branja podob, urijo domišljijo in se pri tem še zabavajo. Ilustracija je resnično bogat doprinos k prepoznavnosti slikanice.
Kako pa je bila vaša slikanica sprejeta pri ciljnih bralcih?

Zelo dobro. Najprej smo jo predstavili v Knjižnici Vojnik, kasneje pa še na OŠ Petrovče. Na slednji sta plesna učiteljica in knjižničarka z učenci pripravili ganljivo, čutno in izvirno glasbeno-plesno produkcijo. Kasneje smo izpeljali še več ponovitev, med drugim tudi za Vrtec Petrovče, kjer sva bili z ilustratorko gostji.
Ali se vam zdi, da družba sicer podpira posameznikovo ustvarjalno udejstvovanje, v vašem primeru izdajo slikanice?

Družba načeloma podpira ustvarjalnost, a po moji oceni premalo. Podpora je razpršena; od državnih institucij, nevladnih organizacij, neodvisnih medijev, spletnih platform ipd., a neznanemu avtorju se je nadvse težko prebiti do prepoznavnosti. Sama sem se odločila za izdajo v samozaložbi, bi se pa morala tudi samoiniciativno promovirati, za kar mi preprosto zmanjkuje časa.

Ali načrtujete še kakšne tovrstne projekte v prihodnosti?

Prav načrtujem jih ne, delam pa v tej smeri. Za prodor umetniške plati v javnost ni nikoli prepozno, sploh če ta bogatí tvoj prosti čas in te osrečuje.

Kaj bi sicer svetovali posamezniku, ki si želi napisati/izdati svojo knjigo?

Najprej potrebuje navdih in dovolj domišljije. To dvoje ne pride na prošnjo ali zahtevo, ampak spontano in ko to najmanj pričakuješ. Prisluhneš si in sprostiš notranji jaz. Nista pomembna niti čas niti (avtorjeva) leta, enostavno slediš čustvom in ko začutiš …

Ali se vam zdi, da otroci berejo dovolj? Zakaj? Kaj je k temu pripomoglo?

V šolah opažamo, da na žalost bralna pismenost med mladimi upada. Povozili so jo na videz atraktivnejši zasloni, ki so priročni in hitreje dajejo informacije. Otroke nevede osiromašijo za razmišljanje, ustvarjanje (svoje) zgodbe, urjenje predstav in domišljije, kritično in abstraktno razmišljanje ter navsezadnje bogatenje besednega zaklada.

Kako bi po vašem lahko spodbudili branje pri mladih?

Branje se začne doma in zgledi vlečejo. Mlajši otroci praviloma še berejo in berejo jim tudi starši, najstnike pa je potrebno vse bolj spodbujati. Projekti, ki jih izvajamo na naši šoli – npr. Bralna značka, Pozor, fantje berejo, Naša mala knjižnica, Eko bralna značka in Zgodovinska bralna značka itd., so zagotovo pravi motivatorji, da mladi vzljubijo knjige. Branje radi povezujemo z gibanjem, dramatizacijo in različnim poustvarjanjem.

Bi lahko vašo slikanico učitelji uporabili pri pouku?

Seveda. Slikanica Anika na potepu ima močan moralni nauk in čeprav gre za zgodbo o živalih, jo z lahkoto preslikamo v človeški svet. Ljudje smo v osnovi dobri, vendar moramo v življenju kljub temu paziti, da nas naivnost ali pretirano zaupanje v soljudi ne pustita na cedilu.

Kako sicer sami pri svojem poklicu spodbujate branje pri mladih? Mu namenite dovolj časa?

Vsekakor. Pri poučevanju tujega jezika je bralna spretnost ena od štirih komunikacijskih vrlin, brez katere mladi ne bi bili funkcionalno opismenjeni. Branje in bralno razumevanje je del vsake učne ure. Spodbujam angleško bralno značko in branje tujejezičnih knjig po lastni izbiri. Kolikor opažam, imajo mladi zelo radi stripe, mladinske romane, znanstveno fantastiko, malo manj pa se zanimajo za poezijo. Nekateri celo raje berejo angleško kot slovensko literaturo.

Veronika Pirman