Danes 82-letni Karl Hribernik se je v Vojnik preselil iz Oplotnice, na dom ženinih staršev. Po izobraževanju v obrtni šoli v Ljubljani je opravljal za današnje čase zanimivo delo, bil je mojster tapetnik, zaposlen najprej v Tapetništvu Oplotnica, kasneje v Slovenskih Konjicah. Bil je mentor mladim tapetnikom, vaditelj vajencem in delovodja. Pri svojem mentorskem delu je stremel za tem, da so mladi usvojili znanje in ga prenesli v prakso pri izdelovanju kavčev, otomanov in žimnic. Zadnja leta službovanja je bil zaposlen v Konusu. Njegov oče ima zasluge, da se je naučil raznih ročnih spretnosti, vedno je bil radoveden in iznajdljiv, dvakrat je bil nagrajen za svoje inovacije kot inovator leta v podjetju.   

Njegova zgodba o literarnem ustvarjanju sega v zgodnjo mladost. Njegova družina je bila številna, imel je 12 sorojencev, zato je moral zase kmalu poskrbeti sam. Osemletni Karl je odšel »služit« na kmetijo. Na to obdobje ima lepe spomine, pravi, da so ga imeli radi. Bil je pastir in hkrati je obiskoval šolo. Živino je gnal na pašo zjutraj ob pol štirih, ob sedmi uri je odšel v šolo in popoldne ponovno gnal živino na pašo. Imel je veliko časa za razmišljanje, v šoli je pokazal velik interes za slovenski jezik in ob vzpodbudi učiteljice so pri desetih letih nastali prvi teksti in pesmi. Imel je dober posluh in smisel za ritem. Učitelji so ga označili za »filozofa«, česar ni rad slišal. Strogemu učitelju, ki je udarjal po učencih in mizah, pa je napisal satirično pesem »Anekdota o mizah«.  

Kaj neki so mize,

ljudje jih poznajo;

nožice imajo

a hodit' ne znajo.

Nekoč v pamtiveku

za njih nisem vedel;

če bi že obstojal,

čepeč bi še jedel.

Jih mojster napravi,

začne se čohljati,

problem zdaj nastal je:

še imenovati. 

Kitajc jim je rekel:

joj, pink, ponk simboli!

Mi rekli smo mize, 

Hrvatje pa: stoli.

Glej, danes ljudje jih

prav vsi že poznajo;

predmeti prikupni

še jesti nam dajo.

Če kdo je neumen,

jih z metrom razbija,

nanj s prstom pokaže:

poglejte ga kija!

V Oplotnici je bil član »pleh muzike«, igral je trobento. Vedno je bil razmišljajoč človek, imel je svoje poglede na svet, kar je izrazil v brošuri Moje vizije, kjer je razčlenjeval in planiral svoje poglede na življenje. Prva polovica te knjige je bila uničena. Njegov svojevrsten pogled na svet je izrazil v nekaj šaljivih zgodbah. Napisal je tudi Bukve za dom in kasneje Olika pri pokojnem. Sodeloval je tudi na mnogih literarnih večerih. Njegove zgodbe govorijo o mladosti, opisujejo kmečko življenje, šege in običaje. Vsi teksti so napisani ročno, Hribernik jih želi urediti, pri čemer mu pomaga vnuk Žiga. Pri literarnem delu ga spodbuja tudi žena Angela. Najbolj je ponosen na svoja otroka, Draga in Danico, ki mu pridno pomagata in na vse svoje vnuke in pravnuke, sedaj jih ima že pet.   

Hriberniku je zaradi nesreče v času služenja vojaškega roka začelo pešati zdravje. Pravi, da je družba lepo poskrbela za njegovo socialno varnost in danes živi lepo. Zelo ima rad ljudi, v življenju ima z njimi dobre izkušnje. Pogreša pa  druženja, stike z ljudmi in predvsem pogovor. 

Tekst in foto: Lea Sreš