Bilo je nekoč, še ne tako dolgo nazaj, bili smo še otroci, se podili okoli šolskih vogalov, se skrivali, lovili, našli prve simpatije, morda občutili prvo ljubezen. Tudi Robi Vizjak je bil del našega razreda in je z nami vred gulil šolske klopi. Že od malih nog je bil zelo dober športnik. Pretekel je veliko tras, poznal vsak kotiček našega lepega kraja Vojnika in užival v stiku z naravo. Trdo je delal za to, da je lahko sodeloval na večjih tekmovanjih. Bil je regijski prvak v krosu v Celju.

Po koncu osnovne šole smo se razšli in vsak je stopil na svojo pot. Širili smo obzorja, odraščali in postajali vedno bolj samostojne in samosvoje osebnosti. Naše vezi so se zrahljale, z nekaterimi pretrgale in se nikoli več povezale, z nekaterimi pa smo ostali povezani, čeprav je za nami  že toliko let. Vedno bolj se zavedamo in cenimo naše prijateljstvo, ki nam vsake toliko časa polepša večer, ko se spet srečamo in obudimo spomine na stare čase …

Dolgo časa nismo vedeli za Robijevo zgodbo. Verjeli smo, da mu ni do druženja z nami, da si je našel svoje prijatelje in zaživel nekje po svoje.  A žal smo živeli v zmoti. Izvedeli smo resnico, ki nas je osupnila in zarezala v vsakega izmed nas. Človek kar ne more verjeti, kakšne zgodbe nam piše življenje …

Na enem izmed naših druženj pred desetimi leti smo sklenili, da navežemo stik z njim in ga obiščemo. Pričela se je iskalna akcija. Zavrteli smo ogromno številk, poklicali kar nekaj ustanov in uspelo nam je …Takrat je okreval v Delovno varstvenem zavodu Videm pri Ljubljani. Še vedno je svež spomin nanj, kako se je razveselil našega obiska. Po klepetu in obujanju spominov nam je pokazal, da zmore igrati tudi na orglice …

A čas neusmiljeno hiti, teče in nič ne vpraša, če nam je prehitro! Čas gre in z njim odraščamo tudi mi. Letos smo obeležili že 25. obletnico od takrat, ko smo zapustili osnovno šolo. In večina od nas je v tem letu stopila v 4. desetletje svojega življenja. Tudi Robi je eden izmed nas. Nekdanji sošolci smo ga želeli ponovno obiskati in ga razveseliti z obiskom. Začeli smo z iskalno akcijo in tudi tokrat uspeli. Našli smo ga v PV Zimzelen, prijetnem centru v Topolšici, ki ga obdaja čudovita narava. Po nekaj dogovorih z go. Diano je napočil dan našega obiska. Z besedami se težko opiše trenutek ganjenosti vseh, ki smo ga obiskali. Prva je v njegovo sobo vstopila naša takratna predsednica razreda Tinca. Po prvem »šoku« in presenečenju, ki ga je občutil v tistem trenutku, jo je Robi takoj prepoznal, za njo pa tudi vse, ki smo stali za njo. Zelo se nas je razveselil in ob tem smo srečo čutili tudi vsi zbrani okoli njega. Še posebej je bil vesel takratne razredničarke Tatjane Falnoga, s katero je bil vedno v dobrem odnosu. Skratka bilo je zares lepo, vsi smo se imeli odlično. Klepetali smo in bili veseli, ker se je Robi spomnil dosti stvari, ki smo jih včasih skupaj počeli. Spet nam je zaigral na orglice in v njegovih očeh je bilo videti iskrice sreče. Sploh se nismo zavedali, da smo bili toliko časa skupaj in nihče od nas ni niti pomislil na uro. Gotovo bi še klepetali in obujali lepe spomine, če nas ne bi Robijevi sosedje opomnili, da se pač bliža čas večerje in bi radi prišli do svoje mize, kjer bi lahko v miru večerjali. Tako smo se poslovili in pustili za sabo nekaj lepih uric, ki so bile preživete malo drugače, kot jih je Robi navajen sicer.

Vsi se jih bomo spominjali s toplino v srcu.

                                                          Življenje gre naprej,

                                              ne sprašuje in ne upošteva mej,

                                             vsakemu nameni kakšno stvar,

                                              vsakemu nameni kakšen dar,

                                                    življenje nam je dano,

                                             le ceniti ga dostikrat ne znamo …

Darinka Arih